foto: Rok Mihevc / SŠK

Objavljamo prispevek urednika publikacije ob 30. obletnici ustanovitve samostojne SŠK V službi evangelija in človeka prof. dr. Bogdana Kolarja SDB, ki ga je imel na javni predstavitvi v Zavodu sv. Stanislava, 23. februarja 2023.

Ugledni gostje, spoštovani vsi navzoči. – Naj se zdi na prvi pogled še tako nenavadno – leto 1848, ki ga obravnavamo kot pomlad narodov in kot predstavitev narodnih programov, kot leto odprave fevdalizma in tlačanstva, kot revolucionarno leto – to leto je bilo pomembno tudi za katoliško skupnost na ozemlju obsežne Habsburške monarhije – podobno kot v več drugih državah. Prav takrat je pri škofih dozorela odločitev, da bi se med seboj povezali, organizirali in premagali tako do tedaj stoletne meje metropolij kot tudi zvezo med tronom in oltarjem. Videli so namreč, da bodo pravni položaj Cerkve, njeno delovanje in odnos do državnih oblasti lahko bolj učinkovito urejali le, če bodo nastopili kot skupina. Med prvimi pobudniki za to je bil škof v Št. Andražu Anton Martin Slomšek, ki je svojega metropolita večkrat spodbudil, da bi zbral vse člane salzburške metropolije in na srečanje povabil še zastopnike dunajske metropolije. Kmalu so se začeli v delo vključevati še člani drugih metropolij (npr. ilirske oz. goriške). Tako so se v letu 1849 začela bolj ali manj redna srečanja škofov avstrijskega dela monarhije, na katerih so obravnavali vprašanja, pomembna za katoliško skupnost v celotni državi. V prvih letih je to obsegalo pripravo konkordata med papežem Pijem IX. in cesarjem Francem Jožefom I.

Škofje s slovenskega etničnega prostora, ki so bili postavljeni za pastirje krajevnih Cerkva v avstrijskem delu Habsburške monarhije, so bili aktivni člani škofovske konference na njenih plenarnih zasedanjih in v delu stalnega odbora konference vse od začetka. Sodelovali so v pripravi uradnih stališč in dokumentov konference in pri tem imeli jasne poglede na vprašanja, ki so bila lastna nemškemu kulturnemu in verskemu okolju, in druga, ki so se pojavljala v njihovih škofijah. Srečanja so jim bila priložnost za seznanjanje z dogajanjem tako v širši Cerkvi kot v okviru monarhije. Nekateri so bili člani stalnega odbora konference (med temi je v prvi sestavi bil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, nato dolga leta na pr. ljubljanski škof Jakob Missia, lavantinski škof Mihael Napotnik) in so pomembno vplivali tako na pripravo gradiva za plenarna zasedanja kot na oblikovanje stališč, ki jih je konferenca oblikovala ob vprašanjih širšega cerkvenega življenja, v odnosu do državnih oblasti in ob pobudah, ki so prihajale iz središča Katoliške cerkve. Škofa Missia in Napotnik sta bila znana kot avtorja številnih pastirskih pisem. Bivanje na Dunaju, kjer je bil sedež škofovske konference in kjer so bila redna srečanja, jim je omogočalo, da so z državnimi uradniki urejali vprašanja iz njihovega poslovanja in se srečevali s slovenskimi študenti in politiki, ki so bili v prestolnici. Po prevzemu vodstva škofije je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič bil med najbolj zvestimi udeleženci srečanj stalnega odbora in v pripravi predlogov rešitev ob posameznih vprašanjih.

Prav škof Jeglič se je ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Podonavske monarhije zavedal pomena čimprejšnjega sklica škofov v novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in je dal pobudo za sklic le nekaj tednov po koncu vojaških spopadov. Vedel je namreč, da dogovori, sprejeti v predhodnem obdobju, ne veljajo več in je treba odnose vzpostaviti na novo. Potrebno je bilo načrtovati delovanje Cerkve v povsem novih razmerah in v drugačni organizaciji, to je versko zelo raznoliki državi, kjer je bila prevladujoča pravoslavna skupnost. Za Jegličem je aktivno vlogo imel škof Gregorij Rožman, ki je kot pravnik bil zelo tesno vpet v reševanje vrste odprtih problemov, zlasti v iskanje ustrezne rešitve pravnega položaja Katoliške cerkve v monarhiji. Kot je znano, pravni položaj Cerkve ni bil nikoli urejen in to je pomenilo, da so nekatera vprašanja ostala odprta vse do propada kraljevine. Ker je bilo središče največje katoliške skupnosti Zagreb in ker je bil voditelj tamkajšnje nadškofije predsednik Jugoslovanske škofovske konference, je večino srečanj jugoslovanskih škofov bilo v Zagrebu, le občasno v Djakovu (1924), v Rimu (1925) ali v Sarajevu (1932). Ključnega pomena so bila plenarna zasedanja, a še zdaleč niso bila edina srečanja škofov. Ob različnih priložnostih so se namreč posamezni delegati srečevali tudi kot člani poslovnega odbora ali, zaradi razmer in odprtih vprašanj, kot člani ad hoc ustanovljenih ožjih odborov škofovske konference. Delovanje škofovske konference v dobrih dveh desetletjih med dvema svetovnima vojnama je bilo zelo razgibano, včasih razburljivo in na svoj način bogato.

V času druge svetovne vojne so bili škofje prepuščeni sami sebi. Škofovska konferenca je prenehala delovati, saj so bile na ozemlju Kraljevine Jugoslavije vzpostavljene različne politične tvorbe. Če je bil lavantinski škof Ivan Jožef Tomažič popolnoma onemogočen in osamljen, je imel ljubljanski škof Gregorij Rožman vsaj nekaj možnosti za delo. Sosednji škofje so bili v stiku s škofom Rožmanom, kar mu je omogočilo, da je z njihovo pomočjo posredoval v prid beguncem in internirancem, vsaj v skromni meri organiziral pastoralno delo na okupiranih ozemljih ter vodstvo vesoljne Cerkve obveščal o dogajanju na Slovenskem. Njegova poročila so pomemben vir za poznavanje razmer na Slovenskem, ne le na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani, temveč tudi na tistem, ki so ga rajhu priključili Nemci.

Se je pa potreba po rednih srečanjih in predstavljanju stališč Katoliške cerkve pokazala že v prvih tednih nove politične ureditve, ki se je v državi oblikovala po 9. maju 1945. Predsednik konference je ostal zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, po njegovem priprtju pa je bil vršilec dolžnosti predsednika beograjski nadškof Josip Ujčić. Vodstvo JŠK se je že 5. julija 1945 ostro odzvalo na sprejetje Zakona o zakonski zvezi. Drugi v vrsti Cerkvi nenaklonjenih zakonov je bil Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, sprejet 23. avgusta 1945. Sledili so še drugi, za katere je veljalo – de nobis sine nobis. Septembra 1945 so škofje in zastopniki odsotnih ordinarijev na zasedanju konference v Zagrebu napisali znano pastirsko pismo, ki so ga 30. septembra brali v vseh katoliških cerkvah v Jugoslaviji. Pismo je pokazalo stanje, ki je v državi nastalo le četrt leta po nastopu nove oblasti. Reakcija oblasti je bila silovita. Mnogi škofje in duhovniki so čutili posledice. Zaostrovanja v odnosih z državnimi oblastmi in odsotnost vsake pripravljenosti za iskanje kompromisov na državni strani so bila temeljna značilnost življenja katoliške skupnosti v državi, ki je sicer bila večinsko pravoslavna, islam je imela za narodnost, v resnici pa je bila agresivno ateistična. Oblasti so delovanje JŠK budno spremljale, snemale njene sestanke in plenile zapiske, ki so si jih delali udeleženci.

Jugoslovanska škofovska konferenca je bila ustanova škofov na področju nekdanje Jugoslavije, ki so se shajali vsaj enkrat letno, da bi obravnavali tekoča vprašanja. Delovala je do razpada Jugoslavije leta 1991, uradno pa je bila ukinjena dve leti zatem z ustanovitvijo narodnih škofovskih konferenc. Znotraj JŠK je bila leta 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je samostojno urejala vprašanja liturgije, pastoralnega delovanja med rojaki po svetu in še na nekaterih področjih. Njeni člani, predvsem predsedujoči ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, je v prelomnih časih slovenske narodne skupnosti, opravil zgodovinsko pomembno delo in tako okrepljeno potrdil vlogo Cerkve v narodnem razvoju. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije se je SPŠK 28. aprila 1992 formalno ločila od JŠK. Sveti sedež je Slovensko škofovsko konferenco kot samostojen pravni subjekt Katoliške cerkve potrdil 19. februarja 1993, dan kasneje pa je Kongregacija za škofe izdala odlok o ustanovitvi SŠK.

Jugoslovanska škofovska konferenca je delovala kot druge konference po svetu. Imela je predsedništvo, ki sta ga v zadnjih desetletjih sestavljala vsakokratni zagrebški nadškof kot predsednik in ljubljanski (nad)škof kot podpredsednik. K predsedništvu sta spadala še poslovni odbor in tajništvo. Pod okrilje konference so kot njena delovna in posvetovalna telesa sodili še sveti za: nauk vere; katehezo; semenišča; duhovščino; cerkvene arhive, knjižnice in muzeje; misijone; ekumenizem; tisk; redovnike; laike; bogoslužje; migrante in turiste; razmejitev škofij. V velik del omenjenih teles so bili vključeni slovenski strokovnjaki, ki so stališča škofovske konference predstavljali na mednarodni ravni, to je v pristojnih ustanovah Svetega sedeža in pri mednarodnih  organizacijah. Tako je za zvezo s Caritas internationalis skrbel poseben urad, ker v Jugoslaviji Caritas ni bila dovoljena in ni imela možnosti, da bi se povezovala na mednarodni ravni. Šlo je za konferenco, ki je do leta 1952 imela podporo v papeževem predstavniku v Beogradu, naslednjih petnajst let pa so morali škofje delovati povsem samostojno. Nove okvire delovanja in pristojnosti je konferenca dobila v učenju drugega vatikanskega koncila in v novem Zakoniku cerkvenega prava, hkrati je bila v vedno tesnejših stikih s sosednjimi škofovskimi konferencami.

Da je monografija V službi evangelija in človeka izšla pravočasno, velja zahvala vsem avtorjem, ki so v kratkem času pripravili svoje prispevke, sodelavcu Aljoši v tajništvu konference, oblikovalcu Klemnu in drugim zaposlenim pri Družini. Naj knjiga ohrani spomin na naše praznovanje, kajti človeška izkušnja nas uči: Verba volant, scripta manent.

Bogdan Kolar