Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović 25. decembra 2025:
»Dragi otroci!
Tudi danes – ko mi Bog dovoli, da vam v svojih rokah prinašam malega Jezusa, Kralja miru, da vas On napolni z žarom ljubezni in mirom, da bi bilo v tem milostnem času vsako srce podobno Njegovemu Srcu – bodite odločni in pogumni branilci ljubezni vašega Boga, da bi vam On dal v tem milostnem času svoj mir. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.«
Sporočilo, ki ga je istega dne s svojega letnega videnja posredoval videc Jakov Čolo:
»Dragi otroci, danes, na ta milostni dan, vas na poseben način kličem k popolni izročitvi Jezusu. Otročiči, izročite Mu vse svoje rane in bolečine, svojo preteklost in prihodnost ter dopustite Jezusu, da zavlada v vaših življenjih. Otroci moji, samo s popolno izročitvijo se Jezus izroča v vaše življenje, to pa je največji dar, ki ga morete dobiti. Molite, da bi dojeli, kako zelo ste dragoceni za Jezusa in kako zelo vas On ljubi. Hvala, ker ste se odzvali mojemu klicu.«
Kar dve sporočili smo prejeli na božični dan. Kraljica miru nas vedno znova spomni, da je “mir ljudem na zemlji” nekaj resničnega, seveda je od nas samih odvisno, ali sprejmemo ta dar. Ja, ta mir je nekaj, kar moramo varovati pred vdori drugih vplivov. Pa naj se sliši še tako čudno. Svet okoli nas namreč večinsko ne podpira tega sporočila. Na to nas ne spomnijo samo vojne, pač pa tudi splošna pozunanjenost in plehkost naše družbe nasploh. In kaj hitro lahko pademo pod vpliv tega okolja. Spomnimo se prilike o sejalcu. Zakaj mnoga semena ne vzklijejo? Prav zato, ker popustijo vplivu.
Pravijo, da je ena največjih skušnjav praznikov prav ta, da bi vse želeli imeti čisto in pospravljeno, skratka “tipi-topi”. In ko realnost ne ustreza idealom, se zgodi predvidljivo: nerganje, samopomilovanje, jeza, prepiri … To je prvovrstna hudičeva taktika. Namreč, to, da zna ravno ob praznikih družino med seboj spreti in jo tako vsaj začasno razbiti. In to je nasprotje od tega miru, ki nam ga Jezus želi dati.
Zelo dobro sredstvo proti temu je popolna izročitev Jezusu. Pred nami je kot nemočno dete. Ta noč, v kateri se je rodil, zanj, pa tudi za Marijo in Jožefa, ni bila prav nič romantična. Umazano prenočišče, namenjeno živini, brez hrane in vode, po dolgem potovanju. In nato še porod. In vendar smo zanj dragoceni. Jezus prihaja v našo “štalo”. Ne pričakuje, da bo našel vse čisto in pospravljeno. Ker je on tisti, ki na koncu vse postavi na pravo mesto. Če se mu seveda izročimo. Dejanje izročitve je seveda potrebno obnavljati. Če smo namreč ves čas tako ali drugače v stiku z Bogom, se začnemo spreminjati. Vendar je to stvar naše zavestne odločitve.
Nerodno je, da tudi na duhovnem področju uporabljamo jezik “moramo to, moramo ono”. Zveni kot “moram se učiti”. Naloge, obveznosti. In se nam zato zdi potencialno življenje z Bogom zoprno. Češ, saj je polno nekih obveznosti. A v resnici je živeti od izročitve Jezusu velik privilegij. Izkoristimo ga.
G. B.
