Medžugorje, sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović Lunetti 25. aprila 2025:
“Dragi otroci! Vetrovi nemira, sebičnosti in greha zajemajo mnoga srca in jih vodijo v nemir in propad. Zato vas kličem, otročiči, vrnite se k Bogu in molitvi, da bi vam bilo dobro v srcih in na zemlji, na kateri živite. Ljubim vas, otročiči, in zato se ne utrudim klicati vas k spreobrnjenju. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”
(S cerkveno odobritvijo.)
Osrednja točka medžugorskih sporočil je spreobrnjenje. Zdi pa se, da te besede tudi po več kot 40 letih, odkar trajajo priznanja, ne razumemo najbolje. Za nas, zlasti tiste, ki smo redno pri nedeljski maši, je pojem “spreobrnjenje” nekaj tujega, nekaj, kar ne spada k nam. Češ, saj smo že spreobrnjeni.
Toda realnost je turobna. Večina nas je vero sprejela zato, ker smo bili v tem duhu vzgojeni. Misleč, da je to, kar smo prejeli v primerni družini, povsem dovolj. In smo sčasoma začeli tudi to opuščati. Ob tem je zelo značilna izjava nekega človeka, ki je dejal, kako doživlja veliko noč: “Tako, da je polna miza. Samo da so šunka, pirhi in potica, pa nekako gre.” Ljudje se še oprijemamo običajev – velikonočnega ognja, blagoslova jedil, pa morda celo pokanja s karbidom – stik s živim vstalim Jezusom pa smo izgubili. “Vstajenje od mrtvih” je samo še prazna fraza, ki ničesar ne pomeni. Ker “živimo le enkrat”. A dokler nam gre dobro, smo dokaj stabilni. Ob že manjših težavah pa nam postane življenje neznosno. In želimo reševati probleme – spet brez Boga.
Spreobrnjenje pomeni “spremeniti miselnost”, obrniti srce. Naša mentaliteta je navadno usmerjena povsem človeško. Tako kot je bilo to pri Simonu Petru, ko je Jezusu hotel preprečiti, da bi šel v trpljenje in smrt. Stvari želimo urejevati sami, z lastnimi močmi, negotovost pa nas prisili v grabežljivost in pohlep, saj se ne čutimo več varne. Na te stvari je pogosto opozarjal papež Frančišek, od katerega smo se pred kratkim poslovili. Predstavljamo si, kako smo brez Boga lahko svobodni, dejansko pa postajamo vse bolj sužnji. V naših srcih raste nemir, raste tudi sebičnost, vse to pa nas vodi le še v propad.
Povsem drugače pa je, ko v središče svojega življenja postavimo Jezusa. Ko so naša dejanja dejansko molitev in tudi življenje postane molitev. In pustimo, da ponižnost postane vodilo našega življenja.
G. B.
