12. novembra leta 1683 prišlo do velike zmage evropskih vladarjev nad Turki, ki so oblegali Dunaj. V spomin na ta praznik je Cerkev uvedla tudi god oz. praznik Marijinega imena. Znano je, da je veliko vlogo pri tem odigral prav današnji godovnik, blaženi Marko iz Aviana.
Mesec avgust je tudi mesec godovnih dni najbolj znanih svetnikov, kot so sv. Alfonz Ligvorij, sv. Janez Vianney, sv. Lovrenc, sv. Dominik, sv. Maksimilijan Kolbe … Med njimi pa je nekoliko pozabljen blaženi Marko iz Aviana, kapucin, pridigar, diplomat in človek, ki je ob turškem napadu na Dunaj odigral nenadomestljivo vlogo. To je njegova zgodba.
Če smo čisto natančni: Marko iz Aviana pravzaprav niti še ni prištet med »prave« svetnike, saj je bil doslej razglašen »le« za blaženega, in sicer leta 2003, ko ga je za blaženega razglasil papež sv. Janez Pavel II. Nedvomno pa bi si ta znameniti kapucin, ki je živel v 17. stoletju in je v marsičem tudi posnemal še enega znanega kapucina, ki je živel malo pred njim, namreč sv. Lovrenca Brindiškega, precej pa sta mu bila blizu (pa ne samo zaradi pripadnosti isti redovni družini) tudi kasnejša kapucinska svetnika sv. Leopold Mandić in sv. Pij iz Pietrelcine, znan kot »pater Pij«, zaslužil, da postane svetnik.
Preprečena pot na Kreto
Blaženi Marko iz Aviana se je rodil leta 1631 v Avianu v Furlaniji, blizu mesta Pordenone v tedanji Beneški republiki. Ob rojstvu je dobil ime Karel Dominik. Bil je eden od enajstih otrok razmeroma premožnih staršev z zanimivim priimkom Cristofori (kar po slovensko pomeni »nosilci Kristusa«), ki so ga dali šolati v jezuitski kolegij v Gorici, s čimer je imel že mlad tudi stike s Slovenci. Kot član Marijine kongregacije v goriškem jezuitskem kolegiju se je ob igrah o mučencih in junakih, ki so jih prirejali kongregacionisti, tudi sam navdušil za mučeništvo, povrh vsega pa je slišal tudi za novice o turških napadih na Benečane pri otoku Kreta. Pri šestnajstih letih se je odločil, da odide na Kreto in postane mučenec. Božja pota pa so bila drugačna. Prišel je namreč le do Kopra, kjer je upal, da se bo lahko vkrcal na katero od beneških ladij, a zaman. Bil je utrujen in lačen, zato je v Kopru potrkal na vrata kapucinskega samostana. Bratje kapucini so ga prijazno sprejeli in oskrbeli, vendar so mu tudi očetovsko svetovali, naj se vrne domov. Ta izkušnja ga je zaznamovala, tako da se je kako leto kasneje vrnil h kapucinom in prosil za vstop v noviciat. Pri kapucinih je dobil novo redovno ime Marko, kakor se je imenoval že njegov oče – nasploh pa je bil njegov zavetnik sv. Marko (evangelist) glavni zavetnik Benetk. Ker je bila navada, da so kapucine klicali po redovnem imenu in po kraju, od koder so izhajali, so ga klicali brat Marko iz Aviana.
Mogočen pridigar
Leta 1655 je bil brat Marko pri 24 letih posvečen za duhovnika. Nekaj časa je živel skrito življenje v samostanu, devet let kasneje, ko je dobil dovoljenje za pridiganje, pa je postal znamenit pridigar, kar tedaj ni bilo ravno dovoljeno vsakemu duhovniku. Pridiganje je bilo precej značilno za kapucinski red, ki je v dobi protireformacije skrbel za duhovno prenovo ljudstva (spomnimo se legendarnega patra Janeza Svetokriškega iz sedanjega Vipavskega Križa, tedaj Svetega Križa na Vipavskem, kjer še vedno stoji kapucinski samostan). Brat Marko (ali pater Marko) je imel za pridiganje zelo dobro razvito karizmo, pridigal je tudi sedemkrat na dan. Njegovo oznanjevanje je močno vplivalo na življenje poslušalcev. Ljudi je spodbujal k dobroti do potrebnih in preizkušenih. Tako je postal sočasno velik dobrotnik. Bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim. Ohranjena so poročila, kako so se sprti poslušalci, tudi iz višjih družbenih slojev, po njegovih pridigah spravili in pomirili. Mnogi so ga primerjali s sv. Antonom Padovanskim, ki je prav tako pridigal in s svojim oznanjevanjem spreobračal mnoge ljudi. Markov pridigarski sloves je bil tako velik, da je postal neke vrste potujoči misijonar, kar bi danes lahko rekli za duhovnike karizmatike. V letih 1680−1681 je tako prepotoval večji del Evrope – obiskal je Italijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Tirolsko, Bavarsko in Avstrijo, kjer je goreče oznanjal Božjo besedo. O teh misijonskih potovanjih je ohranjenih veliko zapisov, njegova pisemska korespondenca je izšla v petih zvezkih. Poročila pravijo, da je imel v Lyonu v Franciji kar deset tisoč poslušalcev hkrati. Znan je kot goreč zagovornik popolnega kesanja, zaljubljen v evharistijo in goreč častilec Device Marije. Kot goreč pridigar je znal ganiti srca in prebujati vero.
Ozdravljenja in čudeži
To pa seveda ni vse. Markova močna vera je bila odločilna, da so se po njegovih rokah dogajali številni čudeži in ozdravljenja. 8. septembra 1676 (ta dan se liturgično praznuje praznik Marijinega rojstva) je pridigal Mariji v čast, in sicer v Padovi, po pridigi pa je s svojim blagoslovom ozdravil neko redovnico, ki je bila že trinajst let hroma. Glas o čudežu se je hitro razširil, ljudje so ga še bolj nadlegovali. Od tedaj nikjer več ni imel miru, čeprav so ga prestavljali iz samostana v samostan v beneški provinci. Kot se spominja, miru ni imel niti ponoči, brez božje pomoči pa ne bi zmogel takega bremena. Ob tem je razmišljal, kako bi mogel povezati blagoslov bolnikov z oznanjevanjem Božje besede. Sestavil je spokoren obred, tako da v središču ni bil več blagoslov bolnika, ampak obuditev kesanja. Glavni poudarek je dajal na odpuščanje grehov in spreobrnitev. Tako je postal pater Marko velik apostol za širjenje kesanja, s svojim spokornim sporočilom pa je predstavljal vest Evrope. Čudeži, ki so ga spremljali, so potrjevali njegovo sporočilo, saj so v Münchnu na Bavarskem samo v kapucinski cerkvi nabrali po njegovem blagoslovu okoli 150 bergel, 80 palic, dva ortopedska pripomočka in še precej drugih stvari, ki so jih pustili ozdravljeni bolniki. Med ozdravljenimi je bil tudi nadvojvoda Karel V. Nič nenavadnega, da so se začeli zanj zanimati tako papež kot številni vladarji, njegova potovanja – večinoma je potoval peš – pa so se množila. Med drugim je obiskal in pridigal v kapucinskih cerkvah v Ljubljani in v Kopru.
Velika zmaga nad Turki
Med Markovimi prijatelji pa je bil tudi avstrijski cesar Leopold I., s katerim si je dopisoval, ohranjenih je več kot tristo pisem. Zaradi tega prijateljstva je brat Marko večkrat obiskal Dunaj in maševal v tamkajšnji stolnici. Poleti 1683 pa se je Dunaj soočil z veliko grožnjo – mestu se je bližala turška vojska z več kot 120 tisoč vojaki, cesarska vojska pa je štela samo 40 tisoč mož. Začelo se je dvomesečno obleganje Dunaja in neusmiljeno uničevanje dunajske okolice. Grozilo je, da bo Dunaj padel, na pomoč od zunaj pa tudi ni mogel računati, saj so bili številni krščanski vladarji med seboj sprti. Cesar Leopold I., ki se je sicer zatekel v Linz, je tako poklical patra Marka, ki je bil takrat v Padovi, na pomoč, papež Inocenc XI. pa ga je imenoval za svojega legata z najširšimi duhovnimi pooblastili.
Edino upanje za Dunaj je namreč predstavljala zavezniška obrambna vojska, sestavljena iz avstrijskih, nemških, poljskih in italijanskih čet. Treba pa je bilo med seboj spraviti njihove poveljnike, za kar se je zavzel pater Marko. Kot je kasneje priznal cesarju Leopoldu, je bila sprava med poveljniki velika milost, kajti če bi zamudili le pet dni, bi Dunaj padel v sovražnikove roke. Veliki dan zmage krščanske Evrope pa je bil 12. septembra 1683 – tistega dne je brat Marko maševal na Kahlenbergu, griču nad Dunajem. Pri maši sta mu ministrirala poljski kralj Jan Sobieski, ki je pripotoval iz Poljske, in njegov sin Jakob. Po skupni odvezi grehov vsem skesanim vojakom, blagoslovu in molitvi je zavezniška obrambna vojska napadla turško vojsko. Veliki vezir Kara Mustafa, ki je vodil osmansko vojsko, je prestrašen dal s trombo znak za umik in mogočna turška vojska je bila v tem delu Evrope za vedno premagana, saj je imela deset tisoč mrtvih vojakov (petkrat več kot krščanska vojska). Brat Marko je bil ves čas bitke med bojujočimi se, da jih je navduševal in blagoslavljal, manj zadovoljen pa je bil s tem, da kristjani niso bolje izkoristili zmage in zasledovali sovražnika.
V čast Marijinemu imenu
Kakorkoli že, krščanski svet se je po zmagi veselil in Bogu zahvaljeval in v spomin na to zmago je papež Inocenc XI. določil praznik Marijinega imena, ki ga vsako leto praznujemo 12. septembra. Marijinemu imenu je posvečenih več cerkva tudi v Sloveniji: v Rušah, Dobovi, na Sveti planini, na Mengorah na Tolminskem, na Žežlju nad Vinico v Beli krajini, na Kalobju na Štajerskem itd. Prav bitka pri Dunaju pa je zadala odločilen udarec Osmanskemu imperiju, ki je začel izgubljati evropska ozemlja. Tri leta pozneje je brat Marko odigral nenadomestljivo vlogo pri osvobajanju Budima (1686), tedanjega glavnega madžarskega mesta, in dve leti pozneje tudi pri osvobajanju Beograda (1688). Ves čas je brat Marko kot pravi diplomat skrbel za zveze in slogo med vladarji, v ta namen je tudi veliko molil. Podpiral je pobude za ohranitev miru med narodi, pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Zato ga upravičeno imenujejo pospeševalec miru in odpuščanja. Dobro je znal nagovarjati tudi protestantske kristjane, ki jih je tudi blagoslavljal.
Sozavetnik Evrope?
Leta 1699 se je še zadnjič podal na Dunaj. To je bilo njegovo štirinajsto potovanje v Avstrijo. Tam pa je hudo zbolel in 13. avgusta 1699 umrl. Pokopali so ga tri dni kasneje v dunajski kapucinski cerkvi, kjer je tudi grobnica habsburških cesarjev. Njegovo truplo je ostalo nestrohnjeno. Zapletene politične razmere so ustavile postopek beatifikacije, ki ga je začel papež sv. Pij X. leta 1912, ne glede na to pa je bil v srcu mnogih ljudi že razglašen za svetnika. K njemu se je veliko priporočal zlasti kapucin sv. Leopold Mandić, spovednik, ki je večino življenja preživel v Padovi, krajši čas pa tudi v Kopru. Leta 2003 je bil brat Marko razglašen za blaženega, za kanonizacijo pa bo treba še nekoliko počakati. Vseeno pa se že zdaj širijo mnenja, da bi bil lahko blaženi Marko iz Aviana (tam je sedaj Natova letalska baza) tudi sozavetnik Evrope, tako kot sv. Benedikt, sveta brata Ciril in Metod, sv. Katarina Sienska, sv. Brigita Švedska, sv. Edith Stein itd.
G. B.
