Dne 19. septembra goduje sv. Januarij, italijansko Gennaro. Pokopan je v neapeljski stolnici in je za prebivalce Neaplja še danes glavni zavetnik. Z njim je povezan tudi poseben čudež.
Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v stari in ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Beneventu, severovzhodno od Neaplja. Pod Dioklecijanovim preganjanjem je skrivaj obiskoval po ječah duhovnike in vernike in jih tolažil. Nekoč so ga pri takšnem obisku zasačili, zgrabili in odpeljali pred cesarskega namestnika. Ta ga je hotel zlepa ali zgrda pripraviti, da bi odpadel od Kristusa. Legenda pripoveduje, da ga je obsodil v razbeljeno peč, a plamen se ga ni dotaknil. Ukazal ga je razpeti na natezalnico, da se mu izpahnejo udi, toda svetnik je po kratki molitvi ozdravel. Obsodil ga je med divje zveri v amfiteatru, toda levi, tigri in medvedje so legli k njemu in njegovim tovarišem k nogam kot krotka jagnjeta. Razkačena poganska množica je zahtevala, naj Januarija pri priči usmrti. Namestnik jim je ustregel in ga dal obglaviti hkrati s tovariši vred. To se je zgodilo leta 304 ali 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, kjer so še danes ostanki antičnega amfiteatra.
Sv. Januarij je znan predvsem po »čudežu sv. Januarija«. Mučenčevo kri hranijo v njemu posvečeni neapeljski stolnici v dveh stekleničkah v valjasti monštranci. Kadar pa denejo ti dve posodici blizu mučenčeve glave, ki jo tudi hranijo v dragoceni skrinjici, tedaj postane kri tekoča, kar vzkipi in dobi živordečo barvo, kakršno ima živa kri. Ta dogodek se z redkimi izjemami ponavlja trikrat na leto: 1. maja, ko so prenesli mučenčevo truplo; 19. septembra, to je na njegov smrtni dan; in 16. decembra, ko so mučenčevo truplo spet prenesli. Kri ostane nekaj časa tekoča, nato pa se spet sesede. »Čudež sv. Januarija« še do danes ni pojasnjen. Opirajo ga na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju svetnika vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh posodicah. Ko so ga pokopali, so posodici dali k njegovi glavi.
Relikvije tega mučenca namreč častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti ‘čudež sv. Januarija’. Ta ‘čudež’ se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta ‘čudež’ opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj.
Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. ‘Čudež svetega Januarija’ je še do danes nepojasnjen.
Vir: Družina, Ognjišče
