Jezuitska redovna družina danes praznuje god sv. Andreja Bobole, mučenca s Poljske.
Iz mladosti plemiča Andreja Bobola, ki se je rodil leta 1591, ni veliko znano, ker so dokumenti iz tistega časa zgoreli. Bil je edini sin plemiške družine, zato so starši težko sprejeli njegovo odločitev za posvečeno življenje.
Vemo le, da ga je največ vzgajala njegova pobožna stara mati in da so starši težko, a vdani v božjo voljo sprejeli njegovo odločitev, da se njihov edinec in dedič posveti Bogu. Odšel je v jezuitske šole in leta 1611 vstopil v jezuitski red. Deset let kasneje je bil posvečen v duhovnika. Najprej je bil pridigar in voditelj Marijinih družb ter predstojnik v Dobrujsku, posvečal pa se je predvsem bolnikom in umirajočim zaradi epidemije kuge. Pri tem pa se je izognil okužbi in smrti.
Po letu 1636 je začel delovati predvsem kot ljudski misijonar in to delo opravljal več kot dvajset let. Predvsem se je zavzemal za zedinjenje razdeljenih zahodnih in vzhodnih kristjanov in za to pridobival množice. Blagoslov pri svojem delu je črpal predvsem iz molitve, posta in zatajevanja ter pokorščine. Žal pa vsi niso bili navdušeni nad tem delom za edinost. Predvsem del pravoslavnih kristjanov se je temu nasilno uprl, zlasti so tu krvavo vlogo odigrali kozaki, ki so pobijali duhovnike in redovnike. Njihova žrtev je kmalu postal tudi Andrej Bobola. Zajeli so ga v Janowu, kamor je pribežal iz Pinska, in ga tam strahotno mučili. Silili so ga, naj prestopi v pravoslavje, Andrej pa je svoje mučitelje hrabro pozval, naj se odpovedo zmoti. Besni so se znašali nad njim z mečem, ga bičali in razmesarili, na koncu pa mu sneli kožo kot apostolu Jerneju. To se je zgodilo 16. maja 1657.
Katoličani so njegovo truplo nato položili v cerkev v Pinsku, kjer je nazadnje deloval. Začela so se številna uslišanja, Poljaki pa so ga začeli častiti kot svojega narodnega zavetnika, še zlasti po prvi svetovni vojni, ko so v bitki, ki jo imenujejo »čudež na Visli«, premagali boljševike. 30. oktobra 1853 ga je papež Pij IX. razglasil za blaženega, 17. aprila 1938 pa Pij XI. za svetnika. Odigral je podobno vlogo kot škof sv. Jozafat Kunčevič, ki zaradi prizadevanja za edinost kristjanov mučeniške smrti umrl leta 1623, goduje pa 12. novembra.
C. R.
