Marija Kraljica miru je dne 7. 3. 1998 mdr. dejala o. Francu Špeliču: „Veselim se edinosti, v kateri se danes zbirate po vseh svetiščih zaradi žaljenja mojega in Sinovega Srca. Vaša edinost je vsemu svetu, tudi sovražnikom Cerkve, dokaz duhovne moči, ki je v skrivnostnem Kristusovem Telesu – Cerkvi. Hvala za vaše zadoščevanje za vse žaljenje in skrunitve Sv. Rešnjega Telesa, simbolov vaše vernosti in vsega svetega. Bodite vedno z menoj, ker nisem nikoli sama. Z menoj je vedno On, ki je vaša edina prava pot.“ S tem se je Mati Božja zahvalila za zadoščevanje, ki so ji ga verniki namenili zaradi bogoskunskega dejanja štajerske rokerske skupine, ki je mesec dni predtem javno osramotila Mater Božjo s škandalozno upodobitvijo.
Vsi častilci Matere Božje smo zdaj – julija 2024 – ponovno vabljeni k zadostilni molitvi in delom zadoščevanja zaradi bogoskunskega dejanja, do katerega je prišlo kar znotraj katoliške cerkve, in to celo v stolnici, posvečeni prav Materi Božji, v Linzu v Avstriji.
Kaj se je zgodilo? Esther Strauß, ki je že pred leti izstopila iz Katoliške cerkve in poučuje na Univerzi za umetnost v Linzu, je od škofije Linz dobila povabilo k sodelovanju pri praznovanju 100-letnice stolnice. Zasnovala je kip, na ogled postavljen v stolnici dne 27. 6. 2024, ki prikazuje, kako napol naga Mati Božja rojeva Jezusa, katerega glavica se deloma že vidi. S tem svojim feministično-poganskim delom je umetnica zavestno prezrla, da gre pri Jezusovem rojstvu za eno največjih krščanskih skrivnosti, ki so jo umetniki več kot 2000 let spoštovali in zato tega skrivnostnega trenutka niso nikoli umetniško upodobili.
V ponedeljek, 1. 7. 2024, je neznana oseba – ki je sporočila le, da je to storila za Mater Božjo – odžagala kipu glavo. Isti večer se je potem v stolnici v Linzu zbralo okrog 500 hrvaških katoličanov, ki so v zadoščenje molili sv. rožni venec in jokali zaradi skrunitve Najsvetejše med ženami.
Še istega dne so poškodovani kip umaknili, dva dneva zatem pa so ga odgovorni na škofiji vseeno znova postavili, a so ga pri tem prestavili v stransko kapelo, ločeno s steklom, kjer pa je sramotni kip še naprej viden. S škofije so jasno odgovorili, da bo kip kljub vsemu na ogled do konca razstave.
Ilias Martinović je dne 29. 6. 2024 sprožil peticijo (https://citizengo.org/…/13452-die-feministisch…), s katero podpisniki protestirajo proti sramotni upodobitvi Matere Božje ter zahtevajo od krajevnega škofa dr. Manfreda Scheuerja ([email protected]) in stolnega župnika dr. Strasserja odstranitev ostudnega kipa. Peticijo je do 4. 7. 2024 podpisalo že skoraj 14.000 podpisnikov.
Škofov vikar za umetnost, kanonik dr. Johann Hintermaier ([email protected]), pred postavitvijo kipa ni bil odprt za dialog z verniki, vernikom niso predstavili svojih namer, po postavitvi kipa pa vernikom niso odgovarjali niti na njihove zaskrbljene elektronske dopise, oglasil pa se je po poškodbi kipa. Kanonik je dejanje označil kot vandalsko dejanje, kot zavračanje dialoga ter ga najostreje obsodil kot „napad na svobodo umetnosti“. Marsikdo je kanoniku javno postavil vprašanje, ali bi bil v imenu svobode umetnosti pripravljen postaviti v javnost tudi kip svoje lastne matere, kako napol naga rojeva otroka.
Nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere in sedanji član najvišjega cerkvenega sodišča „supremo tribunale“ kardinal Gerhard Ludwig Müller je glede bogokletnega Marijinega kipa v Linzu mdr. dejal: „Z vso pravico moramo zavrniti instrumentalizacijo Marije za demonstriranje feminističnih ideologemov proti domnevni utesnjujoči patriarhalni miselnosti v Cerkvi. Cerkev izpoveduje razodeto skrivnost vere, da je edinorojeni Sin Očetov (v Trojici) postal človek po Svetem Duhu iz Device Marije. To vključuje resnico, da je Marija bila in je ostala devica pred Jezusovim rojstvom, med rojstvom in po njem.“
Hrvaški monfortanec p. Nikola Tandara, ki deluje na Poljskem v Częstochowi, je dejal, da do takih problemov prihaja zaradi človekove neposlušnosti Bogu in ker zaradi lažnega bratstva, lažne edinosti in nekakšne lažne solidarnosti na prvo mesto ne postavljamo več Boga, ampak človeka. „Potem so tudi svete, Božje stvari postavljene na raven naše človeškosti in živimo v takšnem duhu, ki je popolnoma napačen, v hudičevem duhu, ki nas zapeljuje, uspava in vodi na pot krivoverstva, da bi nam zameglil oči in da ne bi videli cele resnice. Prav zato potrebujemo zavedanje, da imamo mi kot bitja svoje mesto in da ima Bog kot Stvarnik svoje mesto. Mati Božja v Akiti je rekla, da bo prišel čas, ko bo škof proti škofu, kardinal proti kardinalu. Mislim, da smo zdaj v tistih časih. To, kar se je zgodilo v Linzu, je eno od bogokletij, namenjenih Materi Božji, velik greh zoper njeno čistost, in Božja volja je, da se verniki odzovejo njegovemu klicu ter zadoščujejo za ta greh z molitvijo, zlasti s pobožnostjo prve sobote, h kateri nas vabi Fatimska Gospa. /…/ Vse, kar je povezano z žaljenjem Boga in Matere Božje, bi moralo biti prepovedano. Ko se ta meja spoštovanja začne prestopati, je to znak, da je družba izgubila vero in da je strup okužil Cerkev. Sam hudič daje take navdihe, da se uniči vse, kar je svetega v naši katoliški Cerkvi. Druga stran seveda utemeljuje svoja stališča z nenehnim poudarjanjem, da je treba Cerkev odpreti, vendar tudi za ceno našega življenja ne smemo dovoliti, da se posmehujejo našim svetinjam in naši Materi Božji.“
Eden najuglednejših hrvaških duhovnikov, pavlinec p. Marko Glogović, je takole komentiral sramotni linški kip: „Tega, kar so si mogli izmisliti demoni v naših ljudeh, si ne bi mogli zamisliti niti najhujši satanisti in ne vem kaki sovražniki Cerkve. To je strašno. Saj vemo, da se bo Božja jeza spustila na celo mesto, na Cerkev v tem mestu. Ljudje se morajo zganiti, moliti rožni venec na kolenih, zadoščevati, darovati za svete maše, pisati škofu! Če se to ne odpravi zdaj, kaj sledi kot naslednje? Če to delajo nebeški Gospe – najsvetejši, najčistejši –, kaj bo potem z nami vsemi? Ostajam brez besed, kar ne morem verjeti, v totalnem šoku sem. Ljudje, dvignite se, branite svojo največjo svetinjo! Če ostajaš ob tem ravnodušen, če se te to globoko ne dotakne, nisi ne katoličan ne kristjan.“
Kaj je molitev zadoščevanja? To ni kazanje s prstom na greh bližnjega, ni pohujševanje nad njim, še manj klicanje prekletstva nanj – prav nasprotno. Zadoščevati pomeni gledati na slabost in grešnost bližnjega z Jezusovim pogledom: Jezus trpi v bližnjem in za bližnjega prav tako, kakor trpi v meni in za mene. Zadoščevati pomeni Bogu Očetu darovati to Jezusovo ljubezen, to njegovo trpljenje na križu in Marijino trpljenje pod njegovim križem, ko z Marijo in Jezusom ponavljamo njegovo molitev: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“
St. M. M., CKM Kurešček