V sredo, 25. januarja 2023, na praznik spreobrnitve sv. Pavla in ob zaključku tedna molitve za edinost kristjanov, je papež Frančišek v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja vodil večernice. Med homilijo je spomnil, da Gospod trpi zaradi »ravnodušnega nerazumevanja« in »bogoskrunskega nasilja« med kristjani, ter vse povabil k spremembi in rasti »v skupnem delu za tisto popolno enost, ki jo želi Kristus«.
Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk.
1. Svarilo. Ponovno prisluhnimo nekaterim božjim besedam: »Kadar se prihajate razkazovat pred moje obličje, […] nehajte prinašati nevredne daritve; […] kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite molitve, ne poslušam.« (Iz 1,12.13.15) Kaj vzbudi Gospodovo ogorčenje do te točke, da s tako jeznim tonom graja ljudstvo, ki ga tako zelo ljubi? Besedilo razkriva dva razloga. Najprej graja dejstvo, da se v njegovem templju, v njegovem imenu, ne izpolnjuje to, kar On želi: ne kadilo in daritev, ampak da se pomaga zatiranemu, da se prisoja pravica siroti, da se brani pravda vdove (prim. v. 17). V družbi v času preroka je bila razširjena težnja – ki je žal še vedno aktualna –, da so bogati in tisti, ki so prinašali veliko darov, veljali za blagoslovljene od Boga, revni pa so bili zaničevani. Toda to pomeni, da Gospoda popolnoma napačno razumemo. Jezus blagruje uboge (prim. Lk 6,20) in se v priliki o poslednji sodbi poistoveti z lačnimi, žejnimi, tujci, pomoči potrebnimi, bolnimi in jetniki (prim. Mt 25,35-36). To je torej prvi razlog za ogorčenje: Bog trpi, ko mi, ki se imamo za njegove vernike, dajemo prednost svojemu pogledu pred njegovim, sledimo zemeljskim sodbam namesto nebeškim; se zadovoljimo z zunanjimi obredi in ostanemo ravnodušni do tistih, za katere je Njemu najbolj mar. Lahko bi rekli, da je Bog žalosten zaradi našega ravnodušnega nerazumevanja.
Poleg tega pa je še drugi in težji vzrok, ki žali Najvišjega: bogoskrunsko nasilje. On pravi: »Ne prenesem zlagáne slovesnosti […] Vaše roke so polne krvi. […] Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo« (Iz 1,13.15.16). Gospod je »razburjen« zaradi nasilja, storjenega nad Božjim templjem, ki je človek, medtem ko ga častijo v templjih, ki jih je ustvaril človek! Lahko si predstavljamo, kako trpi, ko mora biti priča vojnam in nasilnim dejanjem tistih, ki trdijo, da so kristjani. Na misel mi pride prizor, v katerem je neki svetnik protestiral proti krutosti kralja tako, da je v postnem času šel k njemu ter mu ponudil meso. Ko je vladar v imenu svoje vernosti to ogorčeno zavrnil, ga je Božji mož vprašal, zakaj ima pomisleke glede uživanja živalskega mesa, medtem ko pa se ni obotavljal, da bi usmrtil Božje otroke.
Bratje in sestre, to Gospodovo svarilo nam kot kristjanom in kot krščanskim veroizpovedim da veliko misliti. Rad bi zatrdil, da »ob današnjem razvoju duhovnosti in teologije ni več nobenega opravičila. Vendar se še vedno srečujemo s takimi, ki menijo, da jih njihova vera spodbuja ali vsaj opravičuje pri podpori različnih oblik ozkega in nasilnega nacionalizma, ksenofobičnega ravnanja, zaničevanja in celo trpinčenja drugačnih. Vera mora s humanizmom, ki navdihuje, ohranjati živ kritičen čut do teh nagnjenj in, če se začnejo krepiti, odločno posredovati« (Okrožnica Fratelli tutti, 86). Če hočemo, da po zgledu apostola Pavla Božja milost v nas ne bo prazna (prim. 1 Kor 15,10), se moramo zoperstaviti vojni, nasilju in krivicam, kjer koli se prikradejo. Temo tega tedna molitve je izbrala skupina vernikov iz Minnesote, ki se zaveda krivic, ki so se v preteklosti dogajale domorodnim ljudstvom in Afroameričanom danes. Spričo različnih oblik zaničevanja in rasizma, spričo brezbrižnih nerazumevanj in bogoskrunskega nasilja nas Božja beseda opominja: »Učite se delati dobro, iščite pravico« (Iz 1,17). Ni dovolj namreč povedati, da zlo obstaja, ampak se mu je potrebno tudi odpovedati, preiti od zla k dobremu. Namen svarila je, da bi se mi spremenili.
2. Sprememba. Ko se ugotovi napake, Gospod zahteva, da se jih odpravi in po preroku pravi: »Umijte se, očistite se […]. Nehajte delati hudo« (v. 16). In ker ve, da smo obteženi in kakor ohromljeni zaradi preštevilnih krivd, obljublja, da bo On tisti, ki bo opral naše grehe: »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor žamet, bodo beli kakor volna« (v. 18). Predragi, našega napačnega razumevanja Boga in nasilja, ki se skriva v nas, se ne moremo rešiti sami. Brez Boga, brez njegove milosti, nismo ozdravljeni svojega greha. Njegova milost je vir naše spremembe. Na to nas spominja življenje apostola Pavla, ki ga danes obhajamo. Sami ne zmoremo, z Bogom pa je vse mogoče; sami ne zmoremo, skupaj pa je mogoče. Gospod namreč od svojih zahteva, naj se spreobrnejo skupaj. Spreobrnjenje – ta beseda se velikokrat ponavlja in je ni vedno lahko razumeti – se zahteva od ljudstva, ima torej skupnostno, cerkveno dinamiko. Verjamemo torej, tudi naše ekumensko spreobrnjenje napreduje v kolikor prepoznamo, da potrebujemo milost, da potrebujemo isto usmiljenje: ko se bomo zavedali, da smo vsi v vsem odvisni od Boga, se bomo z njegovo pomočjo čutili in resnično bili »eno« (Jn 17,21), zares bratje.
Kako lepo je, da se v znamenju milosti Duha skupaj odpremo tej spremembi perspektive in ponovno odkrijemo, da so »vsi verniki, razkropljeni po svetu, v občestvu z drugimi v Svetem Duhu in tako – kot je zapisal sv. Janez Zlatousti – kdor je v Rimu ve, da so Indijci njegovi člani« (Lumen gentium, 13; In Io. hom. 65,1). Na tej poti občestva sem hvaležen, da toliko kristjanov različnih skupnosti in tradicij z udeležbo in zanimanjem spremlja sinodalno pot katoliške Cerkve, za katero upam, da bo postala vedno bolj ekumenska. Vendar ne pozabimo, da hoja skupaj in prepoznavanje sebe v občestvu drug z drugim v Svetem Duhu vključuje spremembo, rast, ki se lahko zgodi le, kot je zapisal Benedikt XVI., izhajajoč »iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj« (Okrožnica Bog je ljubezen, 18).
Naj nam apostol Pavel pomaga, da bi se spremenili, se spreobrnili. Naj nam izprosi nekaj svojega neuklonljivega poguma. Kajti na naši poti zlahka delamo za svojo skupino namesto za Božje kraljestvo, postanemo nepotrpežljivi, izgubimo upanje na tisti dan, v katerem se bodo »vsi kristjani v enem samem obhajanju evharistije znašli zbrani v tisti edinosti edine Cerkve, ki jo je Kristus od začetka dal svoji Cerkvi« (Dekr. Unitatis redintegratio, 4). Toda ravno zaradi tega dne položimo svoje zaupanje v Jezusa, ki je naša Pasha in naš mir: medtem ko molimo in ga častimo, On deluje. In tolaži nas to, kar je rekel Pavlu in kar lahko slišimo, da je namenjeno vsakemu izmed nas: »Dovolj ti je moja milost« (2 Kor 12,9).
Predragi, želel sem v bratskem duhu podeliti te misli, ki jih je v meni vzbudila Beseda, da bi se, opomnjeni od Boga, po njegovi milosti spreminjali in rasli v molitvi, služenju, dialogu in skupnem delu za tisto popolno enost, ki jo želi Kristus. Zdaj bi se vam rad iz srca zahvalil: izražam svojo hvaležnost njegovi eminenci metropolitu Polikarpu, predstavniku ekumenskega patriarhata; njegovi milosti Ianu Ernestu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nadškofa v Rimu ter predstavnikom drugih prisotnih krščanskih skupnosti. Izražam svojo čutečo solidarnost s člani Vseukrajinskega sveta Cerkva, verskih skupnosti in organizacij. Pozdravljam pravoslavne in vzhodne pravoslavne študente, štipendiste Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani ter študente iz Ekumenskega inštituta Bossey Svetovnega sveta Cerkva. Prisrčen bratski pozdrav tudi bratu Aloisu in bratom iz Taizéja, ki sodelujejo pri pripravi ekumenskega molitvenega bdenja, ki bo pred začetkom naslednjega zasedanja škofovske sinode. Vsi skupaj hodimo po poti, ki nam jo je zastavil Gospod, po poti edinosti.
SŠK
