Sveti oče Frančišek se je v ponedeljek, 9. januarja 2023, srečal v dvorani blagoslovov v Vatikanu z diplomatskim zborom akreditiranim pri Svetem sedežu. Po uvodnem pozdravu dekana diplomatskega zbora Georgesa Poulidesa je zbrane nagovoril papež Frančišek.
Diplomatske odnose s Svetim sedežem trenutno vzdržuje 183 držav. Tem je treba dodati Evropsko unijo in Suvereni malteški vojaški red. Pri Svetem sedežu je akreditiranih 91 veleposlaniških uradov s sedežem v Rimu, vključno s uradoma Evropske unije in Suverenega malteškega vojaškega reda. Sedeže v Rimu imajo tudi uradi Lige arabskih držav, Mednarodne organizacije za migracije, in Visoki komisar Združenih narodov za begunce, ki so tudi akreditirani pri Svetem sedežu.
V letu 2022 je bil 15. avgusta podpisan Sporazum med Svetim sedežem in Demokratično republiko São Tomé in Principe, 14. septembra pa Dodatni sporazum k Sporazumu med Svetim sedežem in Republiko Kazahstan o medsebojnih odnosih z dne 24. septembra 1998 o izdajanju vizumov in dovoljenj za bivanje cerkvenemu in redovniškemu osebju, ki prihaja iz tujine. Sveti sedež in Ljudska republika Kitajska sta se 22. oktobra dogovorila, da bosta še za dve leti podaljšala veljavnost Začasnega sporazuma o imenovanju škofov, sklenjenega 22. septembra 2018 in prvič obnovljenega 22. oktobra 2020. 4. oktobra 2022 sta za Sveti sedež v imenu in za državo mesto Vatikan začela veljati Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah in Pariški sporazum.
Govor papeža Frančiška:
Eminenca, ekscelence, gospe in gospodje, zahvaljujem se vam za vašo navzočnost na našem običajnem srečanju, ki letos želi biti prošnja za mir v svetu, ki doživlja vse večje delitve in vojne.
Posebno sem hvaležen dekanu diplomatskega zbora njegovi ekscelenci gospodu Georgesu Poulidesu za voščila, ki mi jih je namenil v imenu vseh vas. Pozdravljam vsakega izmed vas, vaše družine, sodelavce ter narode in vlade držav, ki jih predstavljate. Vsem vam želim izraziti hvaležnost za sožalne telegrame, ki ste jih poslali ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. in za bližino, ki ste jo izrazili med pogrebom.
Pravkar smo zaključili božični čas, v katerem se kristjani spominjamo skrivnosti rojstva Božjega Sina. Prerok Izaija ga je napovedal s temi besedami: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, močni Bog, Večni Oče, Knez miru« (Iz 9,5).
Vaša prisotnost potrjuje vrednost miru in človeškega bratstva, ki ga dialog pomaga graditi. Po drugi strani pa je naloga diplomacije ravno v tem, da zgladi nasprotja in spodbuja ozračje medsebojnega sodelovanja in zaupanja za zadovoljevanje skupnih potreb. Lahko rečemo, da gre za vajo v ponižnosti, ker zahteva, da žrtvujemo nekaj ljubezni do sebe, da bi vstopili v odnos z drugim, da bi razumeli njegove razloge in stališča, ter se tako zoperstavili ošabnosti in človeški oholosti, ki sta vzrok vsake želje po vojskovanju.
Hvaležen sem tudi za pozornost, ki jo vaše države namenjajo Svetemu sedežu in jo je v zadnjem letu zaznamovala odločitev Švice, Republike Kongo, Mozambika in Azerbajdžana, da imenuje stalne veleposlanike v Rimu, kakor tudi podpisi novih dvostranskih dogovorov z Demokratično republiko São Tomé in Principe, ter z Republiko Kazahstan.
Na tem mestu bi rad omenil, da sta v kontekstu spoštljivega in konstruktivnega dialoga Sveti sedež in Ljudska republika Kitajska za nadaljnji dve leti podaljšala veljavnost Začasnega sporazuma o imenovanju škofov, ki je bil sklenjen v Pekingu leta 2018. Želim si, da se bo ta odnos sodelovanja razvil v prid življenja katoliške Cerkve in v dobro kitajskega ljudstva.
Istočasno vam ponovno zagotavljam polno sodelovanje Državnega tajništva in Dikasterijev Rimske kurije, ki je bila z razglasitvijo nove Apostolske konstitucije Praedicate Evangelium reformirana v nekaterih strukturah, da bi bolje izvrševala »v evangeljskem duhu svoje dolžnosti, ko dela v dobro in v službi občestva, edinosti in izgradnje vesoljne Cerkve ter v ukvarjanju s potrebami sveta, v katerem je Cerkev poklicana vršiti svoje poslanstvo«.[1]
Dragi veleposlaniki, letos mineva šestdeset let od okrožnice Pacem in terris sv. Janeza XXIII., ki je bila objavljena malo manj kot dva meseca pred njegovo smrtjo.[2]
V očeh »Dobrega papeža« je bila še vedno živa nevarnost jedrske vojne, ki jo je oktobra 1962 izzvala tako imenovana kubanska raketna kriza. Človeštvo je bilo korak oddaljeno od lastnega uničenja, če jim ob zavedanju uničujočih učinkov atomskega orožja ne bi uspelo, da je prevladal dialog.
Na žalost se še danes omenja jedrska grožnja ter peha svet v strah in tesnobo. Na tem mestu lahko samo ponovim, da je posedovanje jedrskega orožja nemoralno, saj – kot je opozoril Janez XXIII. – »če se je težko prepričati, da so ljudje, ki so sposobni prevzeti odgovornost za uničenje in bolečine, ki bi jo povzročila vojna, ni izključeno, da lahko nepredvidljivo in neobvladljivo dejstvo sproži iskro, ki požene vojni stroj v delovanje«.[3] Pred grožnjo jedrskega orožja smo vsi vedno poraženci!
S tega vidika posebno skrb zbuja slepa ulica v pogajanjih glede ponovnega zagona Skupnega celovitega akcijskega načrta, bolj znanega kot Iranski jedrski sporazum. Upam, da bo lahko čim prej prišlo do konkretne rešitve, ki bo zagotovila varnejšo prihodnost.
Danes poteka tretja svetovna vojna globaliziranega sveta, kjer konflikti neposredno zadevajo samo nekaj področij planeta, v bistvu pa vključujejo vse. Najbližji in najnovejši primer je ravno vojna v Ukrajini, ki jo spremljata smrt in uničenje, z napadi na civilno infrastrukturo, zaradi katerih ljudje izgubijo življenje ne samo zaradi orožja in nasilja, ampak tudi zaradi lakote in mraza. V zvezi s tem koncilska konstitucija Gaudium et spes pravi, da »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja, je zločin proti Bogu in proti človeku, zločin, ki ga je treba odločno in brez omahovanja obsoditi« (št. 80). Ne pozabimo tudi, da vojna prizadene posebno najbolj krhke ljudi – otroke, starejše, invalide – ter neizbrisno raztrga družine. Danes lahko le ponovno pozovem k takojšnjemu prenehanju tega nesmiselnega spopada, katerega učinki prizadenejo celotna področja, tudi zunaj Evrope zaradi učinkov, ki ga ima na energetskem področju in na področju pridelovanja hrane, zlasti v Afriki in na Bližnjem Vzhodu.
Tretja svetovna vojna po koščkih, ki jo doživljamo, nas vodi k pogledu na druga prizorišča napetosti in spopadov. Tudi letos moramo z veliko bolečino gledati na Sirijo kot na mučeno deželo. Ponovno rojstvo te dežele mora iti preko potrebnih reform, vključno z ustavnimi, v poskusu da bi dali upanje sirskemu ljudstvu, ki ga muči vedno večja revščina, in se izognili temu, da bi naložene mednarodne sankcije ne imele posledice za vsakdanje življenje prebivalstva, ki je že toliko pretrpelo.
Sveti sedež s skrbjo sledi naraščanju nasilja med Palestinci in Izraelci, ki ima za dramatično posledico številne žrtve in popolno medsebojno nezaupanje. Še posebej je prizadet Jeruzalem, sveto mesto za jude, kristjane in muslimane. V njegovem imenu je zapisana poklicanost, naj bo mesto miru, na žalost pa je prizorišče spopadov. Verjamem, da lahko ponovno odkrije to poklicanost biti kraj in simbol srečanja in mirnega sobivanja, ter da bosta dostop in svoboda bogoslužja na svetih krajih še naprej zagotovljena in spoštovana v skladu s status quo. Obenem upam, da bodo oblasti izraelske in palestinske države lahko ponovno zbrale pogum in odločnost za neposredni dialog z namenom, da bi izpeljale rešitev dveh držav v vseh njenih vidikih, v skladu z mednarodnim pravom in z ustreznimi resolucijami Združenih narodov.
Kot veste se bom konec meseca končno lahko kot romar miru odpravil v Demokratično republiko Kongo z upanjem, da se bo končalo nasilje na vzhodu države in bo prevladala pot dialoga in pripravljenost do dela za varnost in za skupno dobro. Romanje se bo nadaljevalo v Južni Sudan, kjer me bosta spremljala Canterburyjski nadškof in generalni voditelj prezbiterijanske škotske Cerkve. Skupaj se želimo pridružiti kriku prebivalstva po miru in prispevati k procesu narodne sprave.
Ne smemo pozabiti niti na druge razmere, ki jih še vedno bremenijo posledice še vedno nerazrešenih konfliktov. Zlasti mislim na razmere v Južnem Kavkazu. Strani spodbujam, naj spoštujeta prekinitev ognja in ponovno poudarjam, da bi osvoboditev vojnih in civilnih ujetnikov predstavljala pomemben korak k zaželenemu mirovnemu sporazumu.
Mislim tudi na Jemen, kjer drži premirje, doseženo lanskega oktobra, vendar številni civili še naprej umirajo zaradi min, in na Etiopijo, kjer upam, da se bo nadaljeval mirovni proces in se bo okrepila zaveza mednarodne skupnosti za spoprijem s humanitarno krizo, ki je prizadela državo.
Z bojaznijo spremljam tudi položaj v Zahodni Afriki, ki je vse bolj prizadeta zaradi nasilja terorizma. Zlasti mislim na drame, ki jih doživljajo prebivalci Burkine Faso, Malija in Nigerije in upam, da se bodo tranzicijski procesi, ki potekajo v Sudanu, Maliju, Čadu, Gvineji in Burkini Faso, odvijali v spoštovanju zakonitih teženj vključenih prebivalcev.
Prav tako s posebno pozornostjo spremljam položaj Mjanmara, ki že dve leti doživlja nasilje, bolečino in smrt. Mednarodno skupnost vabim, naj si prizadeva za konkretizacijo spravnih procesov in vse vpletene strani spodbujam, naj ponovno stopijo na pot dialoga, da bodo vrnile upanje prebivalcem te ljubljene dežele.
Končno mislim na Korejski polotok, za katerega upam, da ne bo zmanjkalo dobre volje in prizadevanja za slogo, da bi zgradili tako zaželeni mir in blaginjo za celotno korejsko ljudstvo.
Kljub temu pa vsi konflikti izpostavljajo smrtonosne posledice nenehnega zatekanja k proizvodnji novega in vedno bolj izpopolnjenega orožja, kar je včasih opravičeno »z utemeljitvijo, da je danes mir, če je mogoč, lahko samo mir, ki sloni na ravnotežju sil«.[4] To logiko je treba spodnesti in napredovati po poti popolne razorožitve, saj mir ni mogoč tam, kjer se širijo orodja smrti.
Dragi veleposlaniki, v tako konfliktnem času se ne moremo izogniti vprašanju, kako lahko ponovno stkemo niti miru. Kje naj začnemo?
Da bi zasnoval odgovor, bi rad skupaj z vami povzel nekaj elementov Pacem in terris, izjemno aktualnega besedila, čeprav se je spremenil velik del mednarodnega konteksta. Za sv. Janeza XXIII. je mir mogoč v luči štirih temeljnih dobrin: resnice, pravičnosti, solidarnosti in svobode. To so orientacijske točke, ki urejajo tako odnose med posameznimi ljudmi kot odnose med političnimi skupnostmi.[5]
Te razsežnosti se prepletajo znotraj temeljne premise, da »je vsako človeško bitje oseba, se pravi narava, obdarjena z razumom in s svobodno voljo; zato je subjekt pravic in dolžnosti, ki neposredno in sočasno izvirajo iz njegove narave same: pravice in dolžnosti, ki so zato univerzalne, nedotakljive in neodtujljive«.[6]
Mir v resnici
Graditi mir v resnici pomeni predvsem spoštovati človeka z njegovo »pravico do bivanja in do telesne celovitosti«,[7] ki ji mora biti zagotovljena »svoboda v iskanju resnice, v izražanju misli in v njenem razširjanju«.[8] To zahteva, da »državni organi pozitivno prispevajo k ustvarjanju človekovega okolja, v katerem bo vsem članom družbenega telesa omogočeno in olajšano učinkovito uresničevanje omenjenih pravic, kakor tudi izpolnjevanje zadevnih dolžnosti«.[9]
Kljub zavezam, ki so jih sprejele vse države, da bodo spoštovale človekove pravice in temeljne svoboščine vsake osebe, so ženske še danes v številnih državah obravnavane kot drugorazredni državljani. So predmet nasilja ter zlorab in zanikana jim je možnost, da bi študirale, delale, izražale svoje talente, dostop do zdravstvene oskrbe in celo hrane. Tam pa, kjer so človekove pravice v polnosti priznane vsem, lahko žene dajo svoj nenadomestljivi prispevek družbenemu življenju in so prve zaveznice miru.
Mir predvsem zahteva, da branimo življenje, dobrino, ki je danes izpostavljena nevarnosti ne samo zaradi spopadov, lakote in bolezni, ampak vse preveč pogosto kar zaradi materinega telesa, ko se potrjuje neka domnevna »pravica do splava«. Vendar se nihče ne more ponašati s pravico do življenja drugega človeškega bitja, zlasti če je nezaščiten in zato brez vsake možnosti obrambe. Zato pozivam vest moških in žensk dobre volje, še posebej tistih s politično odgovornostjo, naj si prizadevajo za zaščito pravic najšibkejših in za izkoreninjenje kulture odmetavanja, ki na žalost prizadene tudi bolne, invalide in ostarele. Poglavitna odgovornost držav je, da zagotovijo oskrbo državljanom v vsakem obdobju človekovega življenja vse do naravne smrti, ko poskrbijo, da se bo vsak čutil spremljanega in oskrbovanega tudi v najbolj občutljivih trenutkih svojega življenja.
Pravica do življenja je ogrožena tudi tam, kjer še naprej izvajajo smrtno kazen, kot se te dni dogaja v Iranu po nedavnih demonstracijah, ki zahtevajo večje spoštovanje do dostojanstva žensk. Smrtna kazen ne sme biti uporabljena za domnevno pravičnost države, saj ne prestavlja odvračilnega sredstva niti ne nudi pravice žrtvam, ampak samo goji žejo po maščevanju. Zato pozivam, naj se smrtna kazen, ki je vedno nedopustna, ker ogroža nedotakljivost in dostojanstvo osebe, odpravi v zakonodajah vsej držav na svetu. Ne smemo pozabiti, da se vse do zadnjega trenutka neki človek lahko spreobrne in se spremeni.
Žal pa se kaže, da se vse bolj pojavlja »strah« pred življenjem, ki se na številnih krajih prevaja v bojazen pred prihodnostjo in v težavo pri ustvarjanju družine in rojevanju otrok. V nekaterih okoljih, zlasti mislim na Italijo, je nevaren padec rodnosti, prava demografska zima, ki ogroža samo prihodnost družbe. Drago italijansko ljudstvo želim ponovno spodbuditi, naj se z vztrajnostjo in upanjem spoprime z izzivi sedanjega časa, saj je močno v svojih verskih in kulturnih koreninah.
Strahovi se vedno hranijo iz nevednosti in predsodkov, da se zlahka izrodijo v spopade. Izobrazba je protistrup zanje. Sveti sedež spodbuja celovito vizijo izobrazbe, v kateri »bosta kult verskih vrednot in prečiščenje moralne vesti z roko v roki napredovala z vedno večjim sprejemanjem znanstveno-tehničnih prvin«.[10] Vzgoja vedno zahteva celostno spoštovanje osebe in njene naravne fiziognomije ter se izogiba vsiljevanju novega in zmedenega pogleda na človeka. To pomeni vključevanje poti celovite človeške, duhovne, intelektualne in strokovne rasti ter omogoči človeku, da se osvobodi številnim oblikam suženjstva ter se svobodno in odgovorno uveljavi v družbi. V tem smislu je nespremenljivo, da je del družbe lahko izključen iz izobraževanja, kot se dogaja afganistanskim ženskam.
Izobraževanje je na milost prepuščeno krizi, ki jo zaostrujejo uničevalne posledice pandemije in zaskrbljujočega geopolitičnega scenarija. V tem smislu je vrh o preobrazbi izobraževanja, ki ga je sklical Generalni tajnik Združenih narodov in je potekal septembra lani v New Yorku, za vlade predstavljal enkratno priložnost za začetek pogumnih politik, namenjenih soočenju z obstoječo »izobraževalno katastrofo« in sprejemu konkretnih odločitev za dosege kakovostne izobrazbe za vse do leta 2030. Države naj imajo pogum, da bodo obrnile neprijetno in nesimetrično razmerje med javnimi izdatki, ki so namenjeni izobraževanju, in sredstvi, ki so namenjena oboroževanju!
Mir tudi zahteva splošno priznanje verske svobode. Zaskrbljujoče je, da obstajajo ljudje, ki so preganjanji samo zaradi tega, ker javno izpovedujejo svojo vero in veliko je držav, kjer je verska svoboda omejena. Približno tretjina svetovnega prebivalstva živi v takšnih razmerah. Skupaj s pomanjkanjem verske svobode je prisotno tudi preganjanje na verski podlagi. Ne morem, da ne bi omenil, da nekatere statistike kažejo, da je vsak sedmi kristjan preganjan. V zvezi s tem izražam upanje, da bo novi Posebni odposlanec Evropske unije za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije lahko razpolagal s potrebnimi viri in sredstvi za ustrezno izvrševanje svojega poslanstva.
Istočasno je dobro, da ne pozabimo, da nasilje in diskriminacija proti kristjanom naraščata tudi v državah, kjer niso manjšina. Verska svoboda je v nevarnosti tam, kjer je verujočim skrčena možnost izražanja svojega prepričanja v okviru družbenega življenja zaradi napačno razumljenega vključevanja. Verska svoboda, ki je ni mogoče zožiti zgolj na svobodo bogoslužja, je ena minimalnih kvalitet, ki so potrebne za dostojno življenje in vlade so jo dolžne zaščititi ter vsakemu človeku skupaj s skupnim dobrim zagotoviti priložnost, da skladno s svojo vestjo deluje tudi v okviru javnega življenja in pri opravljanju svojega poklica.
Vera je dejanska priložnost za dialog in srečanje med različnimi ljudstvi in kulturami, kakor izpričuje odločitev parlamenta Vzhodnega Timorja, ki je soglasno potrdil Dokument o človeškem bratstvu, ki sem ga je velikim imamom Al-Azharja podpisal leta 2019, vključno s programi nacionalnih izobraževalnih in kulturnih ustanov, in kot sem lahko osebno doživel na potovanju v Kazahstan septembra lani ob VII. srečanju svetovnih verskih voditeljev, s katerimi sem podelil nekatere skrbi našega časa in se osebno prepričal, da verstva »niso problemi, ampak del rešitve za bolj harmonično sobivanje«.[11] Enako pomenljiv je bil tudi obiska v Bahrajnu, kjer je bilo mogoče narediti nov korak na poti med krščanskimi in muslimanskimi verniki.
Pogosto se želi veri pripisati različne konflikte, ki spremljajo človeštvo, in včasih dejansko ne manjka obžalovanja vrednih poskusov, da bi instrumentalno uporabili vero za čisto politične cilje. Vendar je to v nasprotju s krščanskim pogledom, ki razgalja korenino vsakega konflikta, ki je neravnovesje človekovega srca: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,21), kakor nas opozarja evangelij. Krščanstvo spodbuja k miru, ker spodbuja k spreobrnjenju in k uresničevanju kreposti.
Mir v pravičnosti
Gradnja miru zahteva iskanje pravičnosti. Kriza leta 1962 se je umaknila po prispevku dobrih ljudi, ki so znali najti primerne rešitve v izogib temu, da bi se politična napetost izrodila v pravo vojno. To je bilo mogoče tudi zaradi prepričanja, da se spori lahko rešijo v okviru mednarodnega prava in prek tistih organizacij, predvsem Združenih narodov, ki so nastale po 2. svetovni vojni in so razvile multilateralno diplomacijo. Sv. Janez XXIII. spominja, da »so si Združeni narodi kot bistveni cilj zastavili vzdrževanje in utrjevanje miru med ljudstvi z razvijanjem prijateljskih odnosov med njimi, ki bodo temeljili na enakosti, medsebojnem spoštovanju in raznovrstnem sodelovanju na vseh področjih sožitja«.[12]
Sedanji spopad v Ukrajini je še bolj očitno pokazal krizo, ki že dolgo zadeva multilateralni sistem, ki potrebuje globok premislek, da bi mogli primerno odgovoriti na izzive našega časa. To zahteva reformo organov, ki omogočajo njihovo delovanje, tako da bi v resnici predstavljali potrebe in občutljivost vseh ljudstev, pri čemer bi se izognili mehanizmom, ki nekaterim dajejo večjo težo na škodo drugih. Ne gre torej za graditev zavezniških blokov, ampak za ustvarjanje priložnosti, da bi se lahko vsi pogovarjali.
Skupaj lahko naredimo veliko dobrega. Pomislimo samo na hvalevredne pobude, namenjene zmanjšanju revščine, pomoči migrantom, boju proti podnebnim spremembam, spodbujanju jedrske razorožitve in nudenju humanitarne pomoči. Vendar pa so v zadnjem času različne mednarodne forume zaznamovale vedno večje polarizacije in poskusi vsiljevanja ene misli, kar onemogoča dialog in odriva na rob tiste, ki mislijo drugače. Obstaja nevarnost nekega obnašanja, ki vedno bolj dobiva podobo ideološkega totalitarizma, ki spodbuja nestrpnost do tistih, ki ne soglašajo z domnevnimi stališči »napredka«, ki v resnici prej vodijo v dejansko splošno nazadovanje človeštva s kršenjem svobode misli in vesti.
Poleg tega so bila vedno večja sredstva uporabljena za vsiljevanje oblik ideološke kolonizacije, zlasti v odnosu do najrevnejših držav, in sicer z ustvarjanjem neposredne povezave med dajanjem ekonomske pomoči in sprejemanjem takšnih ideologij. To je utrujalo notranjo razpravo v mednarodnih organizacijah, preprečevalo rodovitne izmenjave ter pogosto odprlo skušnjavo, da bi vprašanja reševali neodvisno in posledično na podlagi razmerij moči.
Po drugi strani pa sem med svojim potovanjem v Kanado julija lani lahko iz prve roke spoznal posledice kolonizacije, ko sem na poseben način srečeval domorodne prebivalce, ki so v preteklosti trpeli zaradi asimilacijske politike. Tam, kjer se skuša drugim kulturam vsiliti oblike mišljenja, ki jim ne pripadajo, se odpre pot ostrim soočenjem in tudi nasilju.
Treba se je vrniti k dialogu, k medsebojnemu poslušanju in k pogajanjem s spodbujanjem skupne odgovornosti in sodelovanja v iskanju skupnega dobrega v znamenju tiste solidarnosti, ki »se rojeva iz odgovornosti do nebogljenih, iščočih skupno usodo«.[13] Medsebojno oviranje in veti samo še dodatno podžigajo nadaljnje delitve.
In končno mir v solidarnosti
V letnem Sporočilu za svetovni dan miru opozoril, kako nam pandemija covid-19 zapušča v dediščino »zavest, da vsi potrebujemo drug drugega«.[14] Steze miru so steze solidarnosti, saj se nihče ne more rešiti sam. Živimo v svetu, ki je tako povezan med seboj, da imajo dejanja vsakega na koncu posledice za vse.
Tukaj bi rad poudaril tri področja, na katerih se posebno močjo kaže medsebojno povezovanje, ki danes povezuje človeštvo in zaradi katerih je večja solidarnost še posebno nujna.
Prvo področje so migracije, ki zadeva celotna področja zemlje. Velikokrat gre za ljudi, ki bežijo pred vojno in preganjanjem in se soočajo z neizmernimi nevarnostmi. Po drugi strani »ima vsako človek pravico do svobode gibanja, […], da se preseli v druge politične skupnosti in se v njih nastani«,[15] ter imeti možnost, da se vrne v domovino.
Migracije so vprašanje, pri katerem »razkropljeno postopanje« ni sprejemljivo. Za razumevanje tega je dovolj pogledati Sredozemlje, ki je postalo velika grobnica. Ta prekinjena življenja so simbol brodoloma naše civilizacije, kot sem lahko opozoril med potovanjem na Malto lansko pomlad. V Evropi je nujno potrebno s sprejetjem novega sporazuma o migracijah in azilu okrepiti zakonski okvir, da se bodo lahko izvajale primerne politike za sprejemanje, spremljanje spodbujanje in integriranje migrantov. Istočasno solidarnost zahteva, da dolžna pomoč in oskrba brodolomcev ne bremenita v celoti prebivalcev glavnih točk, na katerih pristajajo.
Drugo področje zadeva ekonomijo in delo. Krize, ki so si sledile v zadnjih letih, so pokazale meje ekonomskega sistema, ki bolj teži po ustvarjanju dobička za nekatere, kot po priložnosti za blaginjo za mnoge; ekonomija, ki bolj teži po denarju kot po proizvodnji uporabnih dobrin. To je povzročilo bolj krhka podjetja in zelo krivične trge dela. Podjetju in delu je treba vrniti dostojanstvo z bojem proti vsem oblikam izkoriščanja, ki na koncu obravnavajo delavca enako kot blago, saj »brez dostojnega in dobro plačanega dela mladi ne postanejo zares odrasli [in] neenakosti se povečujejo«.[16]
Tretje področje je skrb za naš skupni dom. Nenehno imamo pred seboj učinke podnebnih sprememb in hude posledice, ki jih imajo na življenje celotnih populacij, bodisi zaradi razdejanja, ki ga včasih povzročijo, kot se je zgodilo v Pakistanu na področjih, ki so jih prizadele poplave, kjer žarišča bolezni, ki jih prinaša stoječa voda, stalno naraščajo; bodisi na prostranih področjih Tihega oceana, kjer globalno segrevanja povzroča ogromno škodo ribištvu, ki je osnova vsakdanjega življenja celotnih populacij; bodisi v Somaliji in na celotnem Afriškem rodu, kjer suša povzroča hudo lakoto; bodisi v zadnjih dnevih v Združenih državah, kjer so nenadne in močne zmrzali povzročile več smrti.
Lansko poletje se je Sveti sedež odločil pristopiti k Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah, da bi moralno podprl prizadevanja vseh držav, da v skladu s svojo odgovornostjo in zmožnostmi sodelujejo pri učinkovitem in ustreznem odgovoru na izzive, ki jih postavljajo podnebne spremembe. Upamo, da bodo koraki, sprejeti na COP27 s sprejetjem izvedbenega načrta iz Sharm el-Sheikha, čeprav so omejeni, mogli povečati zavedanje celotnega človeštva glede nujnega vprašanja, ki se mu ni več mogoče izogibati. Spodbudni cilji pa so bili dogovorjeni med nedavno Konferenco Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (COP15), ki je bila prejšnji mesec v Montrealu.
Mir v svobodi
Končno graditev miru zahteva, da v njej ni prostora za »kršitev svobode, integritete in varnosti drugih narodov, ne glede na njihovo ozemeljsko razširjenost ali na njihovo sposobnost obrambe«.[17] To je mogoče, če v nobeni posamezni skupnosti ne prevlada kultura nadvlade in napadalnosti, ki vodi k temu, da na bližnjega gledamo kot na sovražnika, s katerim se je treba boriti, kot na brata, ki ga je treba sprejeti in objeti.[18]
Na mnogih koncih sveta povzroča zaskrbljenost zaradi šibitve demokracije in možnosti svobode, ki jo dopušča, četudi z vsemi omejitvami človeškega sistema. Posledice velikokrat nosijo ženske ali etnične manjšine, pa tudi ravnotežje celotnih družb, v katerih stiska vodi v družbene napetosti in celo v oborožene spopade.
Na mnogih področjih slabljenje demokracije zaznamujejo naraščajoče politične in socialne polarizacije, ki ne pomagajo pri reševanju nujnih problemov državljanov. Mislim na različne politične krize v različnih državah ameriške celine, z njihovim bremenom napetosti in oblikami nasilja, ki zaostrujejo družbena nasilja. Zlasti mislim na to, kar se je nedavno zgodilo v Peruju in v teh zadnjih urah v Braziliji ter na zaskrbljujoče razmere na Haitiju, kjer so bili končno storjeni nekateri koraki za reševanje že nekaj časa trajajoče politične krize. Vedno je treba presegati strankarsko logiko in si prizadevati za graditev skupnega dobrega.
Potem pozorno spremljam stanje v Libanonu, kjer še vedno čakajo izvolitev novega predsednika republike in upam, da se bodo vsi politični dejavniki prizadevali, da bi državi omogočili, da si opomore od dramatičnega gospodarskega in socialnega položaja, v katerem se nahaja.
Ekscelence, gospe in gospodje, lepo bi bilo, če bi se enkrat lahko srečali samo zato, da bi se zahvalili vsemogočnemu Gospodu za dobrote, ki nam jih vedno naklanja, ne da bi morali naštevati dramatične razmere, ki prizadevajo človeštvo. Kakor je dejal Janez XXIII.: »Kljub temu je dovoljeno upati, da bodo ljudje, ki se bodo srečevali in pogajali, mogli bolje odkriti vezi, ki jih povezujejo in izvirajo iz njihove skupne človečnosti, in bodo odkrili tudi, da je ena od najglobljih potreb njihove skupne človečnosti, da med njimi in med njihovimi ljudstvi ne vlada strah, ampak ljubezen, ki teži za tem, da se izrazi v zvestem, mnogovrstnem sodelovanju, ki prinaša številne dobrine«.[19] S temi željami vam in državam, ki jih prestavljate, ponovno izražam svoje iskrene želje za novo leto. Hvala!
[1]Apostolska konstitucija Prædicate Evangelium (19. marec 2022), čl. 1.
[2]11. aprila 1963. Prim. AAS 55 (1963), 257-304.
[3]Pacem in terris, 60.
[4]Pacem in terris, 59.
[5]Prim. prav tam, 47.
[6]Prav tam, 5.
[7]Prav tam, 6.
[8]Prav tam, 7.
[9]Prav tam, 38.
[10]Prav tam, 80.
[11]Govor na plenarni seji VII Congress of Leaders of World and Traditional Religions, Nur-Sultan (sedaj Astana), 14 septembra 2022.
[12]Pacem in terris, 75.
[13]Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2022), 115.
[14]Sporočilo za LVI Svetovni dan miru (8. decembra 2022), 3.
[15]Pacem in terris, 12.
[16]Govor udeležencem dogodka „Frančiškova ekonomija”, Assisi, 24. septembra 2022.
[17]Pacem in terris, 66. Prim. Pio XII, Radijsko sporočilo za božič, 24. decembra 1942.
[18]Prim. Govor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, 22. marca 2013.
[19]Pacem in terris, 67.
