Mostarski škof Petar Palić (foto: posnetek zaslona)

Škofija Mostar-Duvno (Tomislavgrad) je skupaj s trebinjsko-mrkansko škofijo (vzhod Hercegovine), že drugo leto vodi msgr. Petar Palić, ki bo letos tik pred drugo obletnico škofovskega imenovanja dočakal srečanje z Abrahamom. Pred tem je bil dve leti škof na Hvaru. 

Kot kaže, bo za razliko od svojih predhodnikov skušal preseči starodavno prekletstvo zlasti mostarske škofije, kjer skoraj polovico župnij vodijo hercegovski frančiškani. Gre za t. i. hercegovski slučaj, ki je posledica zgodovinskih napetosti med frančiškani in škofijskim klerom, pa tudi dokaj konservativnega karakterja hercegovskih katoličanov. Od sredine 19. stoletja, ko so bili po več stoletij zaradi turškega imperija razsute katoliške hierarhije imenovani apostolski vikarji za Hercegovino. Skoraj stoletje so Hercegovino oz. področje mostarske škofije vodili škofje iz frančiškanskih vrst, čeprav sprva naslovni škofje s službo apostolskega vikarja. Prvi je bil msgr. Rafo Barišić, sledil je msgr. Anđeo Kraljević in za njim msgr. Paškal Buconjić, ki je bil nato leta 1881 imenovan za prvega rezidencialnega škofa v Mostarju. Sledil mu je še en frančiškanski sobrat msgr. Alojzije Mišić, ki je vodil škofijo do leta 1942. Za njim je bil imenovan prvi škof iz vrst škofijskega klera msgr. Petar Čule, ki je škofijo vodil rekordnih 38 let, vse do leta 1980.

Msgr. Čule je bil zagotovo heroj, ki je prestal številna komunistična mučenja, pa tudi zapor. Je pa storil tudi nekaj, kar je precej vznemirilo del vernikov – z reformo župnij je nekatere župnije želel vrniti v pastoralno oskrbo s strani škofijskega klera. Temu so se uprli verniki in tudi del frančiškanov, nekateri od njih niso želeli zapustiti župnij in jih vrniti škofiji. Kasneje je to privedlo do širših konfliktov, tudi znotraj hercegovske frančiškanske province. Marsikateri frančiškan je bil po posredovanju Svetega sedeža odpuščen iz frančiškanskega reda, kar se je zaostrilo še bolj v času škofovanja msgr. Pavla Žanića (1980-1993) in msgr. Ratka Perića (1993-2020). Ti primeri so tudi vplivali na negativen odnos mostarskih škofov na dogajanja v Medžugorju, eno od župnij, ki sicer sodi v mostarsko škofijo, vendar ima sedaj svojega apostolskega vizitatorja.

Zaradi takšnih primerov je večkrat prišlo tudi do zapletov glede podeljevanja zakramentov birme. Nedavno se je v zvezi s tem na škofa Palića z dolgim obrnil Stanko Pavlović, nekdanji frančiškan in neformalni dolgoletni župnik župnije Grude. V svojem dokaj kratkem odgovoru je msgr. Palić pojasnil, da je bil Pavlović že leta 2001 odpuščen iz frančiškanskega reda, zaradi česar ne more maševati in podeljevati zakramentov – dokler ni v skladu z določili Zakonika cerkvenega prava inkardiniran v eno od škofij oz. redovnih skupnosti. Kot je zapisal mostarski škof v svojem pismu, ki je javno objavljeno tudi na spletni strani škofije, ga je pripravljen poskusno sprejeti v mostarsko škofijo. Do tedaj pa ne sme opravljati opravil, ki jih sicer opravljajo duhovniki.

Se bo torej zapleten klobčič hercegovskega slučaja vendarle začel razpletati? Upajmo. Sedanji mostarski škof je pokazal dobro voljo za to, da se razreši kanonski status ne samo duhovnikov, ki so v trenutno neregularnem stanju nastanjeni po župnijah, medtem ko so pretekli škofje nastavljali “vzporedno oblast”. Eden od s strani škofa imenovanih župnikov v Grudah je bil v preteklosti tudi msgr. dr. Dražen Kutleša, kasnejši puljski škof, ki je od nedavnega splitsko-makarski nadškof. Očitno je ena od olajševalnih okoliščin tudi ta, da msgr. Palić ne prihaja iz vrst škofijskega klera mostarske škofije, pač pa iz dubrovniške škofije (rojen je bil sicer v Prištini v družini Hrvatov iz Janjeva, R. Kosovo), zaradi česar je precej manj obremenjen z lokalnimi napetostmi med mostarskim škofijskim ordinariatom ter frančiškani. Teh napetosti sedaj skoraj ni več, je pa še vedno v igri nekaj duhovnikov, ki imajo zaradi izključitve neurejen status. Kar pa jih ne ovira, da ne bi neovirano delili zakramente ljudem, ki so na nekatere dušne pastirje očitno zelo navezani…

C. R.