Med sedmimi novimi svetniki tudi nekdanji satanist, ki je po spreobrnitvi postal apostol rožnega venca

Premožni Bartolomej oz. Jernej Longo (10. 2. 1841–5. 10. 1926), rojen blizu Brindisija v južni Italiji, se je po smrti vernih katoliških staršev vse bolj obračal k ateizmu. Prebiral je protikatoliško literaturo. Na univerzi v Neaplju, kjer je študiral pravo, je v duhu prostozidarja Garibaldija širilo proticerkveni strup veliko Longovih profesorjev, ki so bili prej duhovniki. Mladega študenta je prevzela njihova vnema. Čez čas se je pridružil satanistični sekti, v kateri je opravljal celó službo velikega duhovnika. Kot človek, ki je svojo dušo izročil satanu, je v javnosti srdito napadal Katoliško cerkev. Ob tem je preživljal hude napade nevroze in depresije, paranoje in telesnih obolenj.

Longovi sorodniki so začeli moliti za njegovo spreobrnjenje. Bog je po njihovi molitvi pripeljal na njegovo življenjsko pot globoko vernega profesorja, ki je Longa vprašal: „Ali želiš umreti v norišnici in biti za vedno preklet?“ ter mu pomagal, da se je ob pomoči dominikanskega patra vrnil k Bogu. Dne 23. junija 1865 je kot 24-letnik prejel prvo sveto obhajilo. V želji, da bi drugim posredoval veselje nad ponovnim odkritjem resnice o Odrešeniku Jezusu, je začel pri svojih nekdanjih prijateljih, a ti so ga sprejeli z žaljivkami. Ta ponižanja – kakor tudi kasnejša podtikanja o nemoralnem življenju in finančnih zlorabah – je z molitvijo rožnega venca ponižno sprejel v zadoščenje za svoje pretekle grehe in opustitve.

Iz mesta se je odvetnik Bartolomej Longo zaradi opravkov večkrat napotil v revno vasico Valle di Pompei, nedaleč od ostankov rimskega mesta Pompeji, katerega je leta 79 uničil vulkan, ki je izbruhnil na Vezuvu. Nekega dne, ko se je z obžalovanjem spominjal svoje žalostne preteklosti, je zaslišal glas, ki mu je rekel: „Če boš širil pobožnost rožnega venca, boš rešen.“ Takoj zatem je kot odmev zaslišal oddaljeno zvonjenje opoldanskih zvonov. Pri priči je pokleknil na gola tla in molil, dokler v sebi ni začutil globokega miru, kakršnega ni še nikoli občutil. Njegovo poslanstvo mu je postajalo vse jasnejše … V naslednjih treh letih se je pogosteje vračal v Valle di Pompei, kjer je star duhovnik skrbel za cerkev presvetega Odrešenika, ter med vaščani širil pobožnost rožnega venca. Sčasoma se je povsem ustalil v vasici, ki se je predvsem zaradi njegovih ustanov čez čas spremenila v mesto. Bartolomej je postal katehet, začel je skrbeti za reveže, s podedovanim premoženjem je ustanovil osnovno šolo in sirotišnico, odprl je tiskarno in tehnično šolo, da bi otrokom obsojenih zločincev omogočil boljše življenje, predvsem pa je širil molitev rožnega venca. Da bi postal ta njegov apostolat učinkovitejši, je 13. 11. 1875 nabavil podobo Rožnovenske Marije, ki pa je morala biti v naslednjih mesecih podvržena številnim restavratorskim posegom.

Ko je krajevni škof opazil Longovo gorečnost, ga je spodbudil, naj zgradi novo cerkev, ter mu pokazal celo ustrezno zemljišče. Longo je s svojo ženo, s katero je živel v „Jožefovem zakonu“, začel zbirati sredstva za gradnjo svetišča Rožnovenske Matere Božje. Svoj prispevek je izročila tudi neka Anna, in dne 13. 2. 1876, ko je bila restavrirana Marijina podoba prvič izpostavljena češčenju, se je zgodil prvi izmed številnih čudežev: Annina 12-letna nečakinja Clorinda, za katero je znameniti zdravnik dr. Cardarelli dejal, da je neozdravljivo bolna, je čudežno ozdravela.

Temeljni kamen nove cerkve je bil blagoslovljen 8. 5. 1876 in cerkev so gradili do leta 1891, ko jo je 6. maja posvetil kardinal La Valletta. V letih 1934–1939 so enoladijskemu svetišču dozidali še dve stranski ladji. Zlasti med letoma 1891 in 1894 je bilo v svetišču uradno zabeleženih na stotine čudežev. Praznik Pompejske Rožnovenske Matere Božje je 8. maja. Po duhovnikovem nasvetu je Longo svetišče izročil papežu, kar je bilo potrjeno z uradnim dokumentom leta 1906. Zadnje Longove besede pred smrtjo so izražale zaupanje v Marijino bližino: „Moja edina želja je videti Marijo, ki me je rešila in me bo rešila iz satanovih krempljev.“

Najbolj trajni spomin na bl. Jerneja Longa je svetli del rožnega venca. V Longovih zapiskih je namreč papež Janez Pavel II. našel ne samo idejo o skrivnostih, ki zajemajo čas Jezusovega javnega delovanja, ampak tudi, kaj naj bodo posamezne skrivnosti in kako naj se imenuje vseh pet skrivnosti kot celota. Ko je papež leta 2002 v svoji encikliki „Rožni venec Blažene Device Marije“ predlagal nove skrivnosti – svetli del rožnega venca –, je brez obotavljanja pokazal svoje občudovanje do Longa, čigar spreobrnjenje in kasnejše sveto življenje dokazujeta, da vedno obstaja upanje na rešitev, ne glede na to, kako daleč je človek stran od vere. Med romanjem v Pompeje 26. 10. 1980 je sv. Janez Pavel II. razglasil odvetnika Bartolomeja Longa za blaženega – njegov god se obhaja 6. oktobra. Na praznik Rožnovenske Marije, 7. 10. 2003, je Janez Pavel II. še drugič obiskal njeno svetišče v Pompejih.

V 17. zvezku obsežnega življenjepisa „Biografski spomini sv. Janeza Boska“ (ŽS 17, str. 446), ki so ga v slovenskem prevodu izdali salezijanci na Rakovniku v Ljubljani, beremo: „Svetnik je imel Vestnik za najboljše sredstvo salezijanske propagande. Predvidel je, da bo dobro urejevan časopis sčasoma učinkovitejši od prižnice. Ni nam točno znano, ali je bilo leta 1884 ali 1885, ko je prišel na obisk k don Bosku pobudnik Ustanove Pompeji odvetnik Bartolo Longo in ga čisto po napolitansko ogovoril: ,Don Bosko, hitro mi povej svojo skrivnost, kako si zavojeval svet!ʻ „Dragi odvetnik, vsa moja skrivnost je v tem: pošiljam Salezijanski vestnik vsem, ki ga hočejo, pa tudi tistim, ki ga nočejo.ʻ Don Bartolo je pograbil zamisel. Izdajal je dvomesečnik Rožni venec in pompejska Mati Božja, vendar še ni dojel mogočnega vpliva tiska. Ko se je vrnil v Valle di Pompei, je izboljšal tiskarno, kupil nove stroje in pomnožil izdajo časopisa: od štiri tisoč leta 1884 je v dveh petletjih dvignil naklado na 72 tisoč izvodov. Zato so don Boska tam spodaj imeli za človeka, ki je ,določil drugo obdobje časopisa in tiskarne v Pompejihʻ.“

Skupno sv. Janezu Bosku in bl. Bartolomeju Longu je bilo, da sta bila oba velika častilca Matere Božje, da sta oba gorela za Božje kraljestvo, da sta oba poskušala uporabiti vsa razpoložljiva sredstva za obrambo katoliške vere.

Še v času zidanja cerkve Rožnovenske Matere Božje je Devica Marija leta 1884 razodela svojo bližino na prav poseben način.

Fortuna Agrelli, dekle iz Neaplja, je trinajst mesecev trpela neznosne bolečine zaradi treh ločenih neozdravljivih bolezni. Pomagati ji niso mogli niti najslavnejši zdravniki. Dne februarja 1884 je s sorodniki začela moliti devetdnevnico rožnega venca za ozdravljenje. Dne 3. 3. 1884 je imela Fortuna videnje. Prikazala se ji je Mati Marija na visokem prestolu z Detetom Jezusom v naročju. V roki je držala rožni venec, spremljala pa sta jo sv. Dominik in sv. Katarina Sienska. Prestol je bil okrašen s cvetjem in Marijin lik je sijal v čudoviti lepoti. Marija je z materinsko nežnostjo pogledala na trpinko in bolníca je zaklicala: „Kraljica svetega rožnega venca, bodi mi milostljiva, povrni mi zdravje. Molila sem devetdnevnico, a še nisem občutila tvoje pomoči. Tako rada bi ozdravela! “

Devica Marija ji je odgovorila: „Hči, klicala si me z mnogo imeni in si od mene vedno prejela različne milosti. Zdaj pa, ko si me poklicala z imenom, ki mi je tako zelo pri srcu, ,Kraljica sv. Rožnega vencaʻ, ti ne morem odreči milosti, za katero me prosiš, kajti to ime je zame najbolj dragoceno in mi je najdražje. Zmoli tri devetdnevnice, in vse boš prejela.“

Fortuna Agrelli je tako tudi naredila in je popolnoma ozdravela. Devica Marija se ji je 8. 5. 1884 ponovno prikazala ter ji rekla: „Kdor koli želi prejeti od mene milosti, naj zmoli tri devetdnevnice rožnega venca s petnajstimi skrivnostmi kot prošnjo in tri devetdnevnice v zahvalo.“

Ta dogodek je spodbudil papeža Leona XIII., da je začel vernike spodbujati h goreči molitvi rožnega venca.

Zakaj moliti devet dni? Gre za posnemanje Marije in Jezusovih apostolov, ki so v dvorani zadnje večerje vztrajali v molitvi devet dni, da bi prejeli dar Svetega Duha (prim. Apd 1,12–14). A zakaj je treba molitev ponavljati devet dni – mar je Bog ne sliši že prvi dan? Bog jo seveda sliši, toda s ponavljanjem molitve v nas raste zaupanje v njeno moč in izražamo pokorščino Jezusu, ki je naročil, naj vedno molimo in se ne naveličamo moliti (prim. Lk 18,1).

Ta devetdnevnica rožnih vencev je posebna Marijina šola, v kateri lahko okrepimo predvsem svojo vero, upanje, ljubezen, zaupanje in ponižnost – zlasti če uporabimo svoja kolena, kakor jih je uporabil sam Božji Sin na Oljski gori.

1. Na koledarju si označimo prvi in zadnji, to je 54. dan od začetka molitve. Če je devetdnevnica prekinjena, začnemo znova.

2. Vedno se moramo zavedati, da molitev ni čarovnija in da v duhovnosti ni avtomatizma. Bog usliši vsako iskreno molitev, a morda na drugačen način, kot pričakujemo.

3. Vsak dan dni – lahko ob različnih urah – zmolimo vse tri dele rožnega venca – veseli del, žalostni del in častitljivi del. Lahko pa dodamo tudi svetli del, ki v Longovem času še ni obstajal.

4. Posebnost te devetdnevnice je v tem, da ne naštevamo množice molitvenih namenov, temveč izberemo enega samega, ki je za nas pomemben in konkreten. Najbolje bi bilo moliti za duhovno preobrazbo nas in naših bližnjih, za svetost, spreobrnjenje srca … Pred začetkom treh dnevnih rožnih vencev rečemo: „Ta rožni venec molim v Tvojo čast in slavo, Kraljica svetega rožnega venca iz Pompejev“, ter povemo namen.

5. Po molitvi treh delov rožnega venca zmolimo prvih 27 dni kot prošnjo vsak dan naslednjo molitev: „Spomni se, usmiljena Devica, Kraljica svetega rožnega venca iz Pompejev, kako ni bilo še nikoli slišati, da bi Ti koga pozabila, ki Te je častil s svetim rožnim vencem in Te prosil za pomoč. O, Božja porodnica, ne zavrzi moje prošnje, ampak me usliši zaradi svojega svetega rožnega venca in zaradi svoje velike naklonjenosti, ki si jo izkazala do svojega svetišča v Pompejih. Amen!“

6. Naslednjih 27 dni vsak dan zmolimo tri rožne vence v zahvalo, in to ne glede na to, ali je Bog našo prošnjo uslišal v skladu z našo željo ali ne. Po molitvi treh skrivnosti rožnega venca vsak dan zmolimo naslednjo molitev: „Le kaj bi Ti mogel dati, o, Kraljica, polna ljubezni? Vse svoje življenje posvečam in ga izročam Tebi. Kolikor mi bodo dopuščale moje moči, bom poskušal širiti Tvojo slavo, o, Devica svetega rožnega venca iz Pompejev, kajti ko sem te klical na pomoč, mi je Bog obiskal s svojo milostjo. Povsod bom pričal o milosti, ki si mi jo izkazala! Kolikor bom mogel, bom širil pobožnost svetega rožnega venca. Vsem bom oznanjal, kako dobra si bila do mene, da se bodo lahko tudi drugi nevredni grešniki, kakršen sem jaz, z zaupanjem zatekli k Tebi. O, ko bi ves svet vedel, kako si dobra in sočutna do vseh, ki trpijo, bi vsi ljudje prišli k Tebi ter pri Tebi iskali pomoč in rešitev! Amen.“

7. Molitev vsakega rožnega venca končamo s trojnim vzklikom: „Kraljica svetega rožnega venca iz Pompejev, prosi za nas!“

8. Ta devetdnevnica se moli dlje kakor druge, zahteva žrtev in čeprav danes ni lahko najti časa, ta molitev ne izčrpava. Poiščimo primeren prostor in čas ter ne glede na vse s srcem molimo rožni venec, da bomo lahko deležni velikih načrtov Marije za ta svet in za vsakega izmed nas.

Hrvaški pater Marko Glogović, pavlinec, je pred nekaj leti zapisal: „Pompejska devetdnevnica je danes poznana po vsem svetu, dotika se src, vodi do nešteto osvoboditev in ozdravljenj, po njej nebeška Mati še naprej dela čudeže za svoje ljubljene otroke. To je pobožnost, ki jo nujno potrebujemo danes in tukaj, v okoliščinah, ki jih doživljamo in v katerih nedvomno vidimo, da smo nemočni in prešibki, da bi kar koli spremenili in izboljšali. Toda ta devetdnevnica je šele začetek nečesa veliko globljega, je začetek življenja z drugačnimi, Božjimi vrednotami, ki nas učijo, da ni vse samo računica, le neko dajanje in sprejemanje, le izpolnjevanje nekih molitvenih pravil … Kar je naša draga Gospa storila za svojega Bartola, hoče storiti za nas in v nas. In potem po nas za druge.“