Ne vem več natančno, kdaj sem prvič prebral ime Joseph Ratzinger. Sklepam pa, da je moralo biti nekje v istem času, ko sem prvič slišal za sedaj precej razvpitega patra Marka Rupnika. Ime mi je nekako padlo v oči, ko sem imel v rokah glasilo Rast (takrat se je glasilo gibanja Pot tako imenovalo) in v njem kratka predstavitev knjige »Sol zemlje«. To je bila ena od knjig, v kateri je Peter Seewald skozi intervjuje predstavljal kardinala Josepha Ratzingerja, enega najbolj vplivnih nemških teologov in tedanjim prefektom kongregacije za verski nauk. Kardinal Ratzinger je namreč svojo misel in izkustva rad predstavljal preko knjižnih intervjujev, zato je kasneje izšlo še več podobnih knjig. Zadnja od njih, imenovana »Zadnji pogovori«, je izšla pred nekaj leti, enega od izvodov pa sem pred dvema dnevoma podaril svojemu župniku ob njegovem godovnem prazniku. To je bilo ravno na dan, ko je papež Frančišek pozval k molitvi zanj.
A da se vrnem v leta, ko sem se šele spoznaval s teološko mislijo tedaj še bodočega papeža Benedikta XVI. Če me »Sol zemlje« takrat še ni tako privlačila, da bi jo šel brat, se je to zgodilo malo kasneje, z branjem sicer male brošure z naslovom »Zazrti v Kristusa«, v kateri je Ratzinger s teološko natančnostjo, a s poljudno odprtostjo, razlagal tri temeljne božje kreposti: vero, upanje in ljubezen. S tem je moje zanimanje zanj začelo naraščati. In šele malo kasneje sem se zavedel, kako bogat je njegov opus. Veljal je za nekakšnega Mozarta teologije, že v mladih letih je kot svetovalec sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, postal je znan profesor na več teoloških fakultetah v Nemčiji, pri čemer je še zlasti odmevala njegov kulturni spopad s Hansom Küngom, tedaj najbolj odmevnim modernističnim teologom, ki je navdihoval številne liberalne katolike in tudi sedanjo nemško »Sinodalno pot«. Tudi o tem poglavju svojega življenja je Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., spregovoril v svojih knjižnih intervjujih, kjer mu je vprašanja postavljal Peter Seewald.
Ko je leta 2005 umrl papež sv. Janez Pavel II., sem se tudi sam udeležil pogrebne slovesnosti. Po nekem čudežu je uspelo, da sem se z manjšo slovensko skupino prebil celo na sam Trg sv. Petra, kar se je ob napovedani množici Poljakov – v Rim naj bi prišlo v tistih dneh najmanj milijon papeževih rojakov – zdelo skoraj nemogoče. Pogrebno slovesnost je vodil dekan kardinalskega zbora Ratzinger, ki so ga nekateri že omenjali kot možnega naslednjega papeža. Kar se je čez kakšna dva tedna tudi res zgodilo. Mediji njegove izvolitve niso sprejeli z navdušenjem, imenovali so ga celo »tank« (panzer). Kar je samo dokazovalo, da so se ga mnogi precej bali, ker je bil intelektualno zelo močan in tudi zmerno konservativen. Izbira imena Benedikt je sporočala, da želi tedaj novi papež pospešiti prizadevanja za novo evangelizacijo na področjih, ki jih je načenjala močna sekularizacija. Vesoljno Cerkev je vodil osem let, kar je precej manj od predhodnika. Leta 2013 se je odločil za odstop in je kasneje v svojih intervjujih zanikal, da so ga v to prisilili. Vendar pa s tem nikoli ni mogel utišati govoric o tem, da je bil njegov izstop izsiljen. Kot papež je imel za seboj precej težke trenutke zaradi številnih razkritij spolnih zlorab s strani klerikov, pa tudi zaradi nastopa v Regensburgu, kjer je zaradi enega samega citata postal tarča hudih napadov tako s strani evropskega levičarskega tiska kot tudi islamistov. Še ne tako dolgo nazaj so mu skušali naprtiti tudi neposredno odgovornost, da je kot nadškof v Münchnu (nadškofija München-Freising, ki je zgodovinsko povezana s slovenskimi ozemlji) zanemaril svojo dolžnost ob odkritju storilca spolnih zlorab med duhovniki te škofije. Zaslužni papež Benedikt XVI. je svojo tedanjo vlogo prepričljivo pojasnil, saj so očitki nato potihnili. Za čas njegovega pontifikata so mu očitali tudi zbliževanje z razkolniško Lefebvrovo linijo ter Bratovščino sv. Pija X., ker je leta 2007 znova dovolil (predkoncilsko) mašo v latinskem jeziku kot izredno obliko bogoslužja, s čimer je napravil korak k spravi z bratovščino, saj je s tem izpolnil njen pogoj za začetek uradnih pogajanj. Ker pa je eden od spornih škofov zanikal holokavst, so kritiki znova usmerili ost v papeža Benedikta.
Med sadovi delovanja zaslužnega papeža Benedikta XVI. pa je tudi mednarodna teološka revija Communio, ki izhaja tudi v slovenskem jeziku. Leta 1972 je začela izhajati ob sodelovanju trojice velikih teologov dvajsetega stoletja: Ratzingerja, Hansa Ursa von Balthasarja in Henrija de Lubaca. Slovensko izdajo ureja zaslužni redni profesor dr. Anton Štrukelj, ki je tudi med osebnimi prijatelji sedaj pokojnega zaslužnega papeža. Prav ta močna zaznamovanost z jedrom teologije je papeža Benedikta XVI. nagnila tudi k temu, da je izdal precej okrožnic, ki prinašajo močno nadgradnjo dosedanjega cerkvenega nauka.
Pomenljivo je, da je zaslužni papež Benedikt XVI. odšel v Očetovo hišo na zadnji dan leta 2022, na god enega svojih predhodnikov papeža sv. Silvestra I. Omenjeni papež iz zgodnjega obdobja krščanstva je dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, ki je ostala do danes rimska škofovska cerkev, torej papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Vse tri cerkve imajo tudi danes močno vlogo v papeštvu. Benedikt XVI. pa je gradil Cerkev kot »sodelavec resnice« in z velikimi preizkušnjami. In morda ni naključje, da je bil kot papež tudi dokaj imun na velik vpliv že v uvodu omenjenega razvpitega patra Rupnika, kar je nedavno razkril dr. Ivan Štuhec. Benedikt XVI. je ta svet zapustil v času, ko afera Rupnik doživlja nove razsežnosti. Sedaj je Benedikt Veliki priprošnjik Cerkve. Že Jezus sam je obljubil, da je peklenska vrata ne bodo premagala – v tej napovedi pa se tudi razkriva prikrita napoved, da bodo preizkušnje za Cerkev, njeno moralnost in njeno učenje vendarle velike. Benedikt XVI., prosi za nas.
Gašper Blažič
