Danes goduje sv. Hijacinta Mariscotti, devica in spokornica.
Rodila se je 1585 na gradu Vignanello blizu Viterba v Italiji v odlični rimski grofovski rodovini Mariscotti. Njena mati je bila kneginja iz rodbine Orsini, iz katere izhajajo 3 papeži in vrsta kardinalov. Pri krstu je dobila ime Klara. Komaj se je prav zavedala, da je na svetu, je že koprnela po uživanju svetnih nečimrnosti. Skrbna vzgoja jo je sicer obvarovala večjih grehov. Znala je ubogati in visoko je cenila deviško čast. Toda lišpa in vsakovrstne zabave ji ni bilo nikdar dovolj. Da bi jo prevzgojili, so jo starši izročili v šolo klarisam v Viterbu. Njena starejša sestra je bila tam malo prej preoblečena. A Klare niso spremenili ne zgledi pobožne sestre ne lepi nauki njenih učiteljic. Ko se je vrnila iz samostanske šole, je bila prav tako nastopaška in veseljaška kakor prej.
Tiste čase je začel zahajati v družino grof Capirucchi in Klara se je vanj zaljubila. Bila je prepričana, da prihaja zaradi nje. Ko pa se je grof zaročil z mlajšo sestro Hortenzijo, je bila Klara smrtno užaljena. Zaradi razočaranja v ljubezni se je domišljava in vase zagledana Hiacinta odločila za vstop v samostan frančiškank leta 1605. Postala je sestra Hijacinta, a spremenila je le obleko in ime. Sama je rekla: »Zdaj sem sicer nuna, toda hočem živeti ko grofica.« Dopustili so ji, da je stanovanje opremila z izbranim pohištvom. Samostansko obleko si je dala izdelovati iz dražjega blaga, imela je lastno kuhinjo, sprejemala je obiske in jih vračala. Tako je živela deset let. V samostanu so trpeli to posvetno življenje sestre Hijacinte zaradi obzirnosti da Mariscottijev.
Potem je hudo zbolela. Spovednik ji je resno dejal, da nebesa niso za prevzetne ljudi. Te besede so jo pretresle. Po spovednikovem naročilu se je skesala, opravila javno pokoro in začela živeti spokorno. Vse sestre je prosila odpuščanja za slab zgled. Od takrat naprej je hodila v ponošeni redovni obleki, bosa, ves čas se je postila ob kruhu in vodi, spala na dračju in s kamnom pod glavo. Ponižanje jo je ozdravilo. Ohranjen je njen duhovni dnevnik.
Hijacinta bila deležna številnih čudežev, videnj in ekstaz, imela je dar preroštva ter znala razbirati skrite misli drugih. Posebej ji je bilo pri srcu češčenje Najsvetejšega in Device Marije. Po Hiacintinem prizadevanju so v Viterbu vpeljali štirideset urno pobožnost češčenja Najsvetejšega, to je tri dni pred pustom oz. pepelnico. Od tam se je ta pobožnost razširila po vsej Cerkvi in je ponekod v navadi tudi pri nas. Ustanovila je 2 moški družbi: Društvo v tolažbo starih (to je italijanska vlada leta 1870 odpravila) in eno družbo, ki je podobna Vincencijevi družbi in še vedno deluje v Viterbu ter družbo za češčenje Svete Evharistije. Papež Pij VII je ob njeni razglasitvi za svetnico poudaril: »Dvajset let je bilo njeno življenje nepretrgan čudež zatajevanja in svetosti, polno dobrih del apostolske ljubezni, s katerimi je pridobila več duš za Boga kot mnogi pridigarji njene dobe.« Umrla je 30. januarja 1640, na ta dan goduje.
Vir: Družina, blagoslov.si
