Največjo nevarnost za novo evangelizacijo na Zahodu, zlasti v Nemčiji, vidim v vrnitvi nauka o dvojni resnici. Ta je gnostičnega izvora, opozarja kardinal Gerhard Ludwig Müller, nekdanji vodja Dikasterija za nauk vere, sedaj pa sodnik Apostolske signature.
Drugi vatikanski koncil je v svoji Dogmatični konstituciji o Božjem razodetju “Dei verbum” 1-10 v tem smislu poudaril nadnaravno naravo vere in zakramentalnost Cerkve proti imanentizaciji vere in sekularizaciji Cerkve, tako proti racionalizmu razsvetljenstva z njegovo redukcijo krščanstva na naravno moralo (Kant) kot proti iracionalizmu romantike z njegovim popačenjem racionalne vere v mistični sentimentalizem (Rousseau). Kar bi pomenilo, da je religija stvar individualnega in kolektivnega čutenja, zato so vse zgodovinske religije le njihov kulturno pogojen izraz, nobena pa nima izključne pravice do resnice, četudi se Cerkev razume kot božje imenovana učiteljica Razodetja, danega enkrat za vselej v Kristusu, kar pomeni kot skrivnost odrešenja v Kristusu.
Nauk o dvojni resnici je zdaj zavit v besede paradigmatskega premika. Kar lahko velja za oblikovanje teorij v naravoslovju. Za teologijo, ki temelji na polnosti resnice in milosti v Kristusu, je to neuspeh. To ni kot Nietzsche, ki resnico postavlja v odvisnost od perspektive, ali kot Heidegger, ki resnico pomena postavlja v odvisnost od njenega razodetja v določeni epohi. Res je, da smo z njim pogojeni s časom.
Kristus pa je v svoji osebi Resnica v polnosti časa. Združuje vse epohe odrešenja, cerkveno in dogmatično zgodovino v enotnost cerkvene zavesti vere v njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Z močjo svoje prevzete človeške narave Božji Sin pripelje vsakega vernika in vso Cerkev v neposredno občestvo z Enim in Resničnim Bogom, ki v božanskosti in človeškosti svojega Sina objema oba časa.
Uničujoča posledica nauka o dvojni resnici je zahteva, da mora imeti pastoralna oskrba prednost pred razodetimi resnicami vere in morale. Kar je dogmatsko resnično, je lahko pastoralno napačno in obratno. Na primer, čeprav je zakonska zveza moškega in ženske utemeljena v Logosu Stvarnika in Odrešenika, v katerem je bilo vse ustvarjeno, se lahko homoseksualni pari iz pastoralnih razlogov – torej zaradi svojega subjektivnega udobja – še vedno ujamejo v iluzijo, da je njihova objektivno grešna zveza še vedno blagoslovljena od Boga, opozarja kardinal.
To pa ni edini primer, še svari. Namreč, na drugem vatikanskem koncilu je bila izpričana hierarhična ureditev Cerkve, vendar se škofovsko sinodo skuša spremeniti v simpozij udeležencev iz vseh cerkvenih redov, papež pa jim nato podeli – v nasprotju s kakršno koli kolegialnostjo med škofi – podeli avtoriteto rednega učiteljstva, čeprav je redno učiteljstvo zasnovano kot redno oznanjevanje razodetih resnic s strani škofov in papeža.
Kardinal Müller je tu namignil tudi na nevarnost t. i. Sinodalne poti v Nemčiji, saj se nobena tamkajšnja krajevna Cerkev ne more hkrati imenovati katoliška in nato s sinodalnim svetom kot odločevalnim organom, ki ga imenuje ljudstvo, spodkopavati učiteljsko avtoriteto in pristojnost škofa po božjem pravu (juris divini) ter dovoliti, da se škofova pastoralna služba absorbira v nekakšen anglikanski cerkveni parlament. Ni mogoče ločiti Kristusa kot Učitelja resnice in Kristusa kot Dobrega pastirja na neonestorijanski način, ker je ena in ista božja oseba, ki uči božjo resnico in svojim učencem ponuja božje življenje milosti, spreobrnjenja in obnove v Svetem Duhu.
Premagati moramo dualistično nasprotje med dogmo in pastoralno oskrbo, med resnico in življenjem. Svoje razmišljanje in presojo moramo varovati pred ideološkimi kategorijami, ki delijo eno in nedeljivo Kristusovo telo, ki je Cerkev, na tradicionaliste in progresivce, konservativce in liberalce. Apostolsko izročilo v Cerkvi s pomočjo Svetega Duha priznava napredek v razumevanju enkrat za vselej danega razodetja, zlasti po oznanjevanju tistih, ki so s prevzemom škofovske službe prejeli gotovo karizmo resnice. Samo v enem in istem Kristusu se razodeva vsa globina resnice o Bogu in človekovem odrešenju, ker je »hkrati – v svoji človeškosti – posrednik in – v svoji božanskosti – polnost celotnega razodetja« (Dei verbum 2), svoje razmišljanje zaključuje kardinal Müller.
C. R.
