Janez Henrik Newman je zagotovo ena najbolj markantnih osebnosti v novejši zgodovini Cerkve, še zlasti 19. stoletja.
Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu v družini bančnika in prostozidarja, ki je bil sicer strpen do vere, medtem ko je mati pripadala kalvinistom, vendar ni imela čuta za občestvo Cerkve. V svoji rani mladosti je mladi Janez bral Sveto pismo, glede vere pa ni bil povsem na jasnem, dokler ni odkril spisov anglikanskega teologa Thomasa Scotta. Že komaj šestnajstleten je odšel študirat v Oxford, študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Že takrat je bil zelo nadarjen za pisanje. Ker pa je vmes očetov posel propadel, se je odločil, da bo kot domači učitelj pomagal svoji družini.
Pri svojih 23 letih je bil posvečen v anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot “fellow” in leta 1827 kot “tutor”, kar pomeni usmerjevalec akademskega študija. Že leto kasneje je postal vikar v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, “oxfordski Platon”, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. Na tem mestu je ostal do leta 1843. Kot pridigar je osvojil občinstvo s svojo evangelijsko usmerjenostjo, in to ne le študente. Toda že v začetku pridigarske službe je moral vzeti daljši dopust zaradi težav z zdravjem. Odšel le v Italijo, kjer se mu je bolezen poslabšala in grozila mu je smrt. Vendar je čudežno ozdravel in se vrnil. Ob tej priložnosti je spisal svojo znamenito molitev “Vodi me, dobrotna Luč”, ki jo je tudi sam uglasbil.
Po vrnitvi v Anglijo se je tudi pridružil novonastalemu oxfordskemu gibanju, ki si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je ob tem poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je zato odpovedal profesuri na oxfordski univerzi ter pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Preselil se je v Littlemore nedaleč od Oxforda, kjer je z nekaj prijatelji živel strogo asketsko življenje. Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: “Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči.” Zanj je bil to odločilen korak za pridružitev katoliški Cerkvi.
Dne 8. oktobra 1845 je bil tudi uradno sprejet v katoliško Cerkev, malce kasneje se je pridružil oratorijancem, redovni skupnosti, ki jo je ustanovil sv. Filip Neri. Škof Wiseman ga je leta 1846 poslal v Rim, leto kasneje je sprejel mašniško posvečenje. Znova se je vrnil v Anglijo in ustanavljal oratorije, enega tudi v predmestju Birminghama. Leta 1879 ga je papež Leon XIII. imenoval za škofa v Edgastonu in za kardinala. Njegovo zemeljsko življenje se je končalo 11. avgusta 1890.
Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel dokaj pozno, šele leta 1955, prav tako je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana pa so že takrat uvrščali med največje krščanske mislece, imeli so ga za cerkvenega učitelja prihodnosti, kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.
Za blaženega ga je 19. septembra 2010 – natanko enajst let po škofu Slomšku – razglasil papež Benedikt XVI., za svetnika pa papež Frančišek 13. oktobra 2019. Papež Leon XIV. pa je napovedal, da bo 1. novembra letos razglasil sv. Janeza Henrika Newmana tudi za cerkvenega učitelja.
C. R.
Vir: Ognjišče, Družina, Vatican News
Vodi me dobrotna Luč
O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot! naj vidim pred seboj le za korak.
Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,
te nisem prosil, da me vodiš ti;
želel sem sam določati si pota,
a za naprej ti vodi me povsod!
Predan napuhu bil sem in praznoti, o, ne spominjaj mojih se zablod!
Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,
me varno bo vodila še naprej
prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,
dokler ne mine noč in prismejó
se v svitu jutra angelov obrazi, pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč.
John Henry Newman
