Danes, 24. decembra, se bo v večernih urah hkrati z božičnim časom odprlo tudi sveto jubilejno leto. Papež Frančišek bo ob 19. uri z obredom odpiranja svetih vrat papeške bazilike svetega Petra odprl sveto leto 2025. Gre za redek in pomemben dogodek za vso Katoliško Cerkev in svet.
Za slovenske škofije se bo sveto leto začelo v nedeljo, 29. decembra, torej na nedeljo Svete družine. Iz Celja so sporočili, da se bodo na ta dan zbrali v Marijini cerkvi (Prešernova ulica Celje) ob 15h, od tam bo kratko peš romanje do stolnice, kjer bo škof Maksimilijan Matjaž odprl sveta vrata.
Himna svetega leta – Romarji upanja:
Razlaga:
Pogosto se nam med hojo po mestu v mislih porodi pesem, za katero se zdi, da resnično izraža naše počutje. To velja tudi za življenje vere, ki je romanje k luči vstalega Gospoda. Sveto pismo je prežeto s pesmijo in psalmi so nazoren primer: molitve izraelskega ljudstva so bile napisane za petje in v pesmi so bili pred Gospodom predstavljeni najbolj človeški dogodki. Izročilo Cerkve je to nadaljevalo, tako da sta glasba in pesem ena od pljuč njene liturgije. Tudi jubilej, ki se sam po sebi izraža kot dogodek ljudi na romanju k svetim vratom, uporablja pesem kot enega od načinov izražanja svojega gesla „Romarji upanja“. V besedilo, ki ga je napisal Pierangelo Sequeri in uglasbil Francesco Meneghello, so vtkane številne teme svetega leta. Najprej je geslo „Romarji upanja“ najbolje biblično izraženo na nekaterih straneh iz preroka Izaije (Iz 9 in Iz 60). Teme stvarstva, bratstva, Božje nežnosti in upanja v naš cilj odmevajo v jeziku, ki sicer ni „tehnično“ teološki, vendar je po vsebini in navezavah tak, da zgovorno zveni v ušesih našega časa. Na vsakem koraku svojega vsakodnevnega romanja se verniki z zaupanjem zanašajo na vir Življenja. Pesem, ki se spontano poraja med potjo (prim. Avguštin, Razprave, 256), je namenjena Bogu. To je pesem, polna upanja, da bo osvobojena in podprta. To je pesem, prežeta z upanjem, da bo dosegla ušesa tistega, iz katerega vse izhaja. Bog je tisti, ki kot večno živ plamen ohranja upanje in spodbuja korake ljudi na njihovi poti. Prerok Izaija večkrat vidi družino moških in žensk, sinov in hčera, ki se vračajo s svojih razpršenih poti, zbrani v luči Božje besede: „Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč“ (Iz 9,1). Ta luč je luč Sina, ki je postal človek, Jezusa, ki s svojo Besedo zbira vsa ljudstva in narode. Živi Jezusov plamen je tisti, ki vznemirja korak: „Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj“ (Iz 60,1). Krščansko upanje je dinamično in razsvetljuje življenjsko romanje ter razkriva obraze bratov in sester, sopotnikov na poti. Ne gre za pohajkovanje samotnih volkov, temveč za potovanje ljudi, gotovih in veselih, ki se gibljejo proti Novemu cilju. Dih Duha življenja ne zamuja, da ne bi razsvetlil zore prihodnosti, ki se bo kmalu pojavila. Nebeški Oče potrpežljivo in nežno bdi nad romanjem svojih otrok in jim na široko odpira Pot, pri tem pa kaže na Jezusa, svojega Sina, ki postaja pot za vse.
