Ugibanje o tem, kdo bi utegnil postati naslednik papeža Frančiška, trajajo že kar nekaj časa. Dejansko se pojavljajo ves čas, nekoliko glasnejša so postala od februarja dalje, ko je papež Frančišek resno zbolel. Z njegovo smrtjo na velikonočni ponedeljek pa je postalo jasno, da bo njegov naslednik postal znan do sredine maja letos.
A najprej velja spomniti na nekaj dejstev. Prvo dejstvo je, da je vsak konklave – torej volitve papeža v zaprtem krogu – zelo nepredvidljiv. Namigovanja v smer, da bo novi papež tako rekoč kopija prejšnjega, ker je pač Frančišek imenoval veliko večino kardinalov z volilno pravico, sam po sebi ni noben dokaz. Leta 2013, ko je bil izvoljen papež Frančišek, so tam sodelovali samo kardinali, ki sta jih postavila »konservativna« papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI.
Nič še ni odločeno
Drugo dejstvo je, da ima tudi geopolitika kaj malo opraviti z volitvami papežev. Geografsko težišče števila katoličanov se kaj rado spreminja. Jasno je, da je to sedaj izven Evrope, slednja pa je močno sekularizirana, predvsem njen zahod. Tretje dejstvo je, da je javno objavljanje najverjetnejših kandidatov za papeža, ki je v osnovi rimski škof, eno, medtem ko so realne razmere drugo. Kot pravi pregovor: kdor pride na konklave kot verjetni bodoči papež, se s konklava vrne tak, kot je prišel: kot kardinal. Morda je bilo pred dvajsetimi leti nekoliko drugače, ker so Josepha Ratzingerja, ki se je že nekaj let prej nameraval upokojiti, dokaj hitro označili kot najverjetnejšega naslednika Janeza Pavla II. in je to tudi postal. Leta 2013 pa je bilo drugače, saj je na izvolitev argentinskega kandidata računal le malokdo.
Pred šestim majem volitev papeža ne bo
Potem je potrebno upoštevati dokaj ustaljeno proceduro ob izpraznitvi apostolskega sedeža. Po umiku Benedikta XVI. je bil čas med dnevom izpraznitve sedeža ter začetkom konklava relativno kratek, trajal je samo dvanajst dni, ker je bila izpraznitev napovedana dobra dva tedna prej in so se nanjo lahko tudi pripravili. Pri smrtih papeža pa je za odtenek nekoliko bolj zapleteno, saj je potrebno najprej opraviti pogrebne slovesnosti, šele nato se začne neposredna priprava na konklave, to so splošna zborovanja kardinalov z diskusijami o stanju Cerkve in potrebah v prihodnosti. V tem času se tudi zberejo kardinali elektorji, torej vsi, ki so mlajši od 80 let na dan papeževe smrti. Sodelovanje na konklavu se šteje kot dolžnost, kar pomeni, da lahko samo resne zdravstvene težave odvežejo kardinala elektorja dolžnosti, da sodeluje na volitvah papeža. Skupaj naj bi na tokratnem konklavu sodelovalo 134 od skupaj 135 kardinalov elektorjev. Med njimi tudi Slovenec (Vinko Bokalič Iglič iz Argentine), dva Hrvata (Josip Bozanić in Vinko Puljić) in prvič tudi beograjski nadškof, sveži kardinal Ladislav Nemet. Število elektorjev sicer presega omejitev, ki je bila postavljena še v času Janeza Pavla II. Začetek konklava je torej pričakovano nekoliko kasnejši od tistega iz leta 2013, vendar se lahko začne takoj, ko bodo v Rimu zbrani vsi elektorji.
Kako bo potekal konklave
Pričakovati je, da bodo kardinali elektorji v Sikstinsko kapelo v Vatikanu vstopili že vsaj s približno izoblikovanimi stališči in predstavami o tem, kdo je najprimernejši kandidat za naslednjega papeža. Predhodno se seznanijo s profilom vseh kardinalov in tudi s premislekom o tem, kje so bile dosedanje močne in šibke točke dosedanjega papeža. Kar je tudi odločilno pri izbiri naslednika.
Ob začetku konklava izrečejo prisego molčečnosti ter pokorščine, nato se vrata Sikstinske kapele zaprejo. Od navzočih ostanejo poleg elektorjev samo še pripadniki najnujnejšega osebja, pa še ti ne smejo prisostvovati v ključnih trenutkih, ko prihaja do glasovanj, to je t. i. skrutinijev. Kardinali glasujejo tako, da na volilne lističe zapišejo ime tistega od njih, za katerega po svojem prepričanju in navdihu Svetega duha menijo, da je najprimernejši za poglavarja Rimskokatoliške cerkve. V prvem glasovanju so glasovi navadno še razpršeni, zato se kasneje glasovanja ponavljajo (ob zaključku glasovalnega bloka, ko večina še ni dosežena, se ob sežigu glasovnic pokadi črn dim iz dimnika Sikstinske kapele), dokler kateri od kandidatov ne doseže dvotretinjske večine. Šele nato bel dim iz dimnika Sikstinske kapele naznani konec zadnjega glasovanja. Sledi nastop kardinala protodiakona (to nalogo sedaj opravlja francoski kardinal Dominique Mamberti), ki naznani – v latinščini – naslednje besedilo: »Oznanjam vam veliko veselje: Imamo papeža! Nadvse odličnega in spoštovanega gospoda, gospoda [osebno ime], kardinala svete Rimske Cerkve [priimek],ki si je izbral ime [papeško ime].« Sledi prihod novega papeža na balkon bazilike sv. Petra ter podelitev prvega blagoslova.
Iskali bodo kompromis
Mediji sicer v teh dneh intenzivno tekmujejo med seboj, kateri od njih bo čim bolj »točno zadel«. Omenja se tako progresivne kandidate, ki so bili zelo blizu Frančiškovi liniji), denimo Italijana Pietro Parolin in Matteo Zuppi, Filipinec Luis Antonio Tagle, itd., kot tudi tiste bolj konservativne, kot so Nemec Ludwing Gerhard Müller, Madžar Peter Erdö, Gvinejec Robert Sarah in Nizozemec Wim Eijk. Tisti bolj konservativni del je sicer v zadnjih dvanajstih letih izražal vsaj nekaj pomislekov glede delovanja papeža Frančiška in njegovih stališč, ki na bi bila na trenutke zelo nejasna. Zelo verjetno pa bo, da bo zbor kardinalov elektorjev tokrat iskal kompromisnega kandidata, ki bo ponudil jasno vizijo Cerkve, ki se ne bo ozirala niti na progresivne niti konservativne težnje. Ker je papež Frančišek že postavil določene standarde že ob svoji izvolitvi, je skoraj nemogoče pričakovati izvolitev papeža, ki bi znova uvajal prakso iz preteklosti. Prav tako bi bilo verjetno nesmotrno pričakovati širiti preveč progresivni pogled, ki bi celo presegel dosedanje Frančiškove okvirje. Spomnimo: papež Frančišek vendarle ni posegel v sam nauk, ne glede na številne na trenutke tudi napete diskusije. Ob soočenju z modernističnimi težnjami nemške Sinodalne poti ni prestopil Rubikona, čeprav so nekateri progresivci to pričakovali.
Bodo iskali »mladega« papeža?
In starost bodočega papeža? Po Janezu Pavlu II., ki je bil primerjalno gledano še zelo mlad (ob izvolitvi je imel 58 let) sta prišla dva starejša papeža: Benedikt XVI. je imel ob izvolitvi 78 let, Frančišek pa le dve leti manj, a to so leta, ko škofje ordinariji že pišejo odpovedi službi in odhajajo v pokoj. Benediktov pontifikat, ki je bil sicer zaznamovan s poglobljenim teološkim učenjem, je trajal osem let (dva vladna mandata torej), medtem ko je Frančišek, ki je bil po svojem načinu delovanja oznanjevalec usmiljenja, k »Benediktovem osemletju« dodal še štiri leta ter dosegel zelo simbolnih dvanajst let (in pravzaprav nihče ni pričakoval, da bo prišel tako daleč). Zato se postavlja vprašanje, ali bodo kardinali elektorji tudi tokrat tvegali z nekom, ki bo star med 75 in 80 let. Seveda so to le ugibanja, toda v primeru, ko bi imeli opravka s primernim mlajšim kandidatom (nekje med 60 in 65 let), bi lahko dobili papeža »na dolgi rok«. Tu je denimo 60-letni jeruzalemski patriarh Pierbattista Pizzaballa, ki je sicer Italijan, izhaja iz frančiškanskih vrst in je tako rekoč vpet v samo jedro, torej »domovino evangelija«. Mediji ga sicer omenjajo, vendar ga ne uvrščajo med zelo verjetne kandidate za papeža. Zelo zanimiva je njegova izjava, da mora »naša izkušnja vere, ki je tudi izkušnja srečanja z Gospodom, imeti obliko in obliko, ki nam pomaga, da jo živimo na ustrezen način, kajti vera ni samo čustvo, oseben odnos, s srcem: treba jo je prenesti tudi v prakso v vsakdanjem življenju«. Zavzema se torej – med drugim – za prenovo kateheze, ki se ne izvaja več na ustrezen način glede na kulturo. Opozarjal je na nevarnost, da razmišljamo o Jezusu kot o abstraktni resničnosti, saj »ni nič bolj resničnega kot srečanje s Kristusom«. Kot prvak latinske Cerkve v Sveti deželi pa se je izkazal kot graditelj mostov – pontifex. Kar je pravzaprav papeški naziv.
Zelo verjetno bo torej prihodnji papež nekdo, ki bo združeval izkustvo vsaj dveh različnih kulturnih svetov in pripravljen na soočenje z vse bolj prodirajočo sekularizacijo. Ki bo torej utrjeval identiteto kristjanov sredi razdvojenega sveta.
Gašper Blažič
