foto: Pixabay

Letos se spominjamo 60-letnice začetka drugega vatikanskega koncila. Med sadovi koncila je bila tudi večja odprtost Cerkve za dialog s sestrskimi Cerkvami ter z ostalimi religijami. V pokoncilskem dogajanju je to sodelovanje doseglo vrh pod papežem sv. Janezom Pavlom II., ki je 27. oktobra 1986 predstavnike svetovnih verstev zbral na molitvenem srečanju za mir v Assisiju. 

Kot je pred petimi leti dejal vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin, je 27. oktobra 1986 edinstven dogodek podrl zid pesimizma in vdanosti v usodo v svetu, ki je bil še vedno razdeljen z železno zaveso in kjer je bila vojna, čeprav v mnogih situacijah hladna, neizogibna spremljevalka vsakodnevnega življenja ljudi. Janez Pavel II. je s tem, ko je v Assisi povabil voditelje velikih svetovnih religij, da bi molili za mir, odprl pot večje vneme in nove moči v prizadevanju verstev za dosego tega velikega cilja. Tisti zgodovinski dan in duh, ki je izšel iz njega, po besedah kardinala Parolina, govorita ne samo o miru, ampak tudi o enosti človeštva.

Tu seveda ne gre za neki sinkretizem ali ustvarjanje nekakšne nove mešanice iz vseh mogočih religij in kultur. Srečanje je spoštovalo različnost, hkrati pa prebujalo čut za zavedanje, da smo vsi ljudje, vsi grešni in ranljivi, in vsi na istem čolnu. Svet se je takrat komaj dobro otresel jedrske nevarnosti, tri leta pred tem bi skoraj prišlo do uničenja sveta, tistega leta, aprila 1986, pa je prišlo do jedrske nesreče v Černobilu. Sv. Janez Pavel II., ki je vsa ta viharna leta preživel na Petrovem prestolu, se je zavedal, da mora sam začeti s pobudo miru, če želi vesoljna Cerkev soustvarjati mir.

Mir pa se vedno najprej začne v srcu. Patra Slavka Barbarića, frančiškana, ki je močno zaznamoval Medžugorje, je ob začetku krvave vojne na Balkanu močno grizlo prav to, kako je sploh lahko prišlo do tako grozljivih dogodkov. Kot da je svet šele tedaj začel doumeti, kaj je želela sporočiti Kraljica miru, ko je že deset let prej oznanila: “Mir mora zavladati med Bogom in človekom ter med ljudmi.” Vojne se namreč spočnejo v srcih. Začne se pri majhnih sovraštvih: do družinskega člana, do soseda, do politika, itd. In ta kepa se začne povečevati, duh sovraštva postaja vse močnejši in mnogi, ki se znajdejo v njem, v tistem hipu postanejo zmožni početi grozodejstva, na katere prej ne bi niti pomislili.

Pristen mir pa je vedno sad spreobrnjenja. Sv. Pavel je rotil v svojih pismih, naj se spravimo z Bogom. Jezus pa nam je ob zadnji večerji izročil tudi svojo veliko oporoko: “Svoj mir vam dam.” (Jn 14, 27) Ne daje ga tako, kot ga daje zunanji svet, ki samo na videz pomirja in pometa pod preprogo. Jezus je tudi ob vstajenju svoje učence pozdravil “Mir vam bodi”. Spreobrnjenje je povezano tudi z odpuščanjem. Gre za korak, ki ga ne moremo storiti brez pomoči Božje milosti, a terja našo svobodno odločitev, da odpuščamo.

Rešitev za krvavečo Ukrajino je torej v tem, da najprej sami premislimo, koliko s svojo držo pripomoremo, da se nasilje tam krepi. Koliko odklanjamo, sodimo, zmerjamo, sovražimo…? Jezus nas po Mariji vabi k spreobrnjenju srca. Od fatimskih prikazovanj naprej nas Marija vabi k pobožnosti prvih sobot z dejanji v duhu zadoščevanja (molitev, spoved, obhajilo), v Medžugorju nas je povabila k postu, ki ustavlja tudi vojne. In kar je najpomembneje: ravnajmo Božje in ne človeško. Ne preklinjamo agresorja in njegove vojske. Bog je tisti, ki bo povrnil. Naši blagoslovi, ki jih pošiljamo tudi v Moskvo, v Kremelj, bodo rušili to, kar zida satan.

C. R.