foto: STA

Parlamentarne volitve na nedeljo Božjega usmiljenja so za nami. Kot kaže, je Bog uslišal naše molitve. Mnogi kristjani so namreč molili, da bi volitve prinesle spremembe na vrhu. Kar se je tudi zgodilo.

Kot kaže, bomo po novem imeli pet strank v parlamentu, kar je manj kot v prejšnjem mandatu. A za razliko od volitev leta 2018, ko je prvo mesto osvojila SDS pred drugouvrščeno LMŠ (slednje ni več v parlamentu), bo na vrhu po novem Gibanje Svoboda, stranka, ki je stara dejansko šele nekaj mesecev. Očitno se nam obeta tudi vlada, v kateri bosta le dve koalicijski stranki.

Težko je na volilni večer izraziti vse tisto, kar se je nabiralo skozi vse te mesce naporne in tudi brutalne kampanje. Jasno je, da je vlada in njene stranke naredila vse, kar je mogoče, za slovensko blaginjo in za uspeh. A očitno je bilo to veliko premalo, ljudje si želijo sprememb na vrhu. Želijo si svežine, želijo si sprememb in želijo si – miru. Da, miru. Ker v zadnjih dveh letih smo res imeli občutek, da ves čas živimo v izrednih razmerah, ki pa so jih ustvarjali levičarski aktivisti z raznimi kolesarskimi protesti in podobnimi neumnostmi. In očitno so dosegli svoje – ljudje so se tega naveličali in si zaželeli miru. Pod novo levo vlado takšnih izrednih razmer ne bo.

Je torej ta rezultat nezaupnica sedanji vladi? Zagotovo. Vladne stranke so sicer imele izhodiščno prednost, saj so imele kaj za pokazat. Vendar je obstajala razlika v primerjavi z LDS v preteklosti. Takrat je zmagovalna stranka delovala s podporo političnega podzemlja, nasproti sebe pa je imela dokaj šibko opozicijo. Sedaj je bilo drugače. Te volitve so v marsičem spominjale na tiste iz leta 2011, ko je tedaj »nov obraz« Zoran Janković slavil kot zmagovalec, a kasneje ni mogel sestaviti vlade. Izkazalo se je, da je bil Golob uspešna formula, praktično ves potencial, ki je bil prej razpršen po strankah KUL, se je zdaj koncentriral v gibanju Svoboda. Očitno formula z »novimi obrazi« še vedno dobro učinkuje, to pa tudi pomeni, da tranzicije še zelo dolgo ne bo konec. Za normalizacijo države bi bila potrebna vsaj še dva polna mandata desnosredinske vlade, tu pa smo imeli žal le dobri dve leti vlade, ki ji je uspelo preusmeriti finančne tokove iz davkoplačevalske blagajne k ljudem. A to obdobje se očitno končuje.

Novega zmagovalca volitev s(m)o dejansko izvolili (tudi) kristjani. Težko, skoraj nemogoče je empirično dokazati, koliko kristjanov je dalo svoj glas za Gibanje Svoboda. A očitno je bil ta delež precejšen. Lahko se sicer sprenevedamo, češ to pa ne more biti kristjan, ki glasuje tako neodgovorno za “afero na dveh nogah”. A bodimo realni: povprečen slovenski katoličan je “krvav pod kožo”, vrednote in program, ki ga stranke zastopajo, ga ne zanima toliko kot to, kaj mu lahko določena opcija ponudi. Gre torej za egoističen interes. Zato je bila večina tistih, ki so z maše prišli na volišče, povsem ravnodušna do Golobovih afer. Pomembna je neka svežina, neka “antipolitika”. Veliko ljudi si tega želi. Očitno še vedno menijo, da se bolj splača tvegati in eksperimentirati v ozračju nekega relativnega miru kot pa nadaljevati zgodbo o uspehu ob izrednih razmerah, ki jih ustvarjajo levičarski aktivisti. In to je psihološki profil, na katerega je Milan Kučan ves čas računal. In to uspešno.

Kakor smo si poslali, tako bomo spali. Lahko se sicer strinjamo z dr. Ivanom Štuhecem za radio Ognjišče, da se volivci lahko tudi zmotijo. V slovenski politični zgodovini imamo že kar nekaj polomov z “novimi obrazi”: od Zorana Jankovića preko Mira Cerarja pa vse do Marjana Šarca. A očitno to ni dovolj. Morda si rečemo, da je bil z naštetimi res problem in da so res razočarali, a zdaj, zdaj.. ta Golob bo pa res ta pravi. Pa vsi vemo, da ne bo, ampak se pač tolažimo. Torej, čestitke vsem kristjankam in kristjanom v Sloveniji, ker smo izbrali ponujenega “mesijo”.

In ne pozabite znanega Kučanovega citata: nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.

G. B.