Ob zadnjih dogodkih v Ukrajini se vrstijo številni pozivi k molitvi za mir. Kar je seveda pričakovano in tudi upravičeno. Vendar včasih ti pozivi zvenijo tudi stereotipno in ne vemo, kako naj se nanje sploh odzovemo.
Morda je naša težava v tem, da smo se skozi zadnja desetletja hude sekularizacije dejansko odvaditi moliti in smo realno gledano slabo podučeni o tem, kako in zakaj sploh moliti. Res pa je, da nas takšne situacije, kot je neposredna vojna nevarnost, lahko tesneje poveže z Bogom, ker se zavedamo, da nimamo vseh stvari pod svojim nadzorom in da smo še kako nemočni, ko pridejo takšne preizkušnje. Zato navajamo nekaj točk, ki nam lahko pomagajo pri razumevanju položaja in pri motivaciji za molitev.
- Bog nam daje možnost, da z molitvijo (in postom) »premikamo gore«. Božja volja ni neka vnaprej določena usoda, ki se je ne da spremeniti – žal nam takšno podobo Boga vsiljujejo nekatera nepristna privatna razodetja. Že v Svetem pismu lahko beremo (v Stari zavezi), kako se je Bog odzival, ko se je nepokorno in neposlušno izraelsko ljudstvo v stiski začelo odmikati od malikov. V knjigi preroka Jona lahko beremo, kako je Bog odstopil od kazni za mesto Ninive, saj so se prebivalci spokorili. Mir na svetu je torej v veliki meri odvisen od našega osebnega spreobrnjenja. Začeti moramo pri sebi in ne čakati na druge.
- Mir na svetu je odsev miru v srcu. Če v sebi gojimo neodpuščanje, zamero in trdoto, nimamo miru v srcu. Jezus nas vabi, da na evangelijski način pristopamo tudi k tistim, ki nas sovražijo in odklanjajo – vabljeni smo, da zanje molimo in jih blagoslavljamo. S tem dejansko presekamo lovke satana in njegovih padlih angelov, vrtinec zla se tako lahko prekine. »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo in Gospod ti bo povrnil.« (Prg 25, 21-22) Vztrajati v neodpuščanju pa je podobno, kot bi pil strup in pričakoval, da bo od njega umrl nekdo drug.
- »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6, 12) Ker milost predpostavlja naravo, je naša molitev stik človeške narave z Božjo milostjo. Ali bolje: molitev je odgovor naše narave na Božjo milost.
- Zelo pomembno je, da naša molitev ni nekaj kampanjskega, češ zdaj bom molil, ko se razmere izboljšajo, pa nadaljujem po starem. Takšna molitev ni pristna. Molitev predpostavlja naše trajno spreobrnjenje, naš obrat k Bogu. Vztrajanje pri življenju brez Boga pa širi prostor za delovanje zla. Z našim spreobrnjenjem se satanu zapira prostor, z oddaljevanjem od Boga pa se mu prostor odpira.
- In kar je najpomembneje: v teh razmerah molimo ne samo za napadeno Ukrajino, ampak tudi za Rusijo in njene oblasti – glavni odločevalci o vojni so trenutno tam, čeprav so globinski razlogi tudi drugje (zahodna družba je zaradi močne sekularizacije zapadla novodobnemu malikovanju in moralni dekadenci, s tem pa je postala zelo ranljiva za delovanje zla). Ruskemu narodu moramo prav tako pomagati, da se dvigne nad zlohotne interese trenutnega režima v Moskvi. In če bomo molili za ruske oblasti, to ne pomeni, da podpiramo njihove namene, ampak da se hudičevi načrti zrušijo v prah. Zato je vredno ponoviti poziv: ne preklinjajte ne Putina, ne Rusije, ampak jih blagoslavljamo. Pa čeprav je že samo vojno in poteze ene od svetovnih velesil v tem trenutku zelo težko razumeti, še težje pa je razumeti, zakaj Bog to dopušča. Vendar, ko na razmere v svetu gledamo v veri, smo lahko prepričani, da Bog tudi to lahko obrne v dobro.
- Post – zakaj moliti in se postiti? Ko je naša molitev povezana z odpovedjo, tudi z darovanim trpljenjem in drobnimi žrtvami, je lahko veliko močnejša. Pomeni, da Boga postavimo na prvo mesto. Učinki posta se na duhovnem področju izkažejo na različne načine: naš duh je bolj dojemljiv za dogajanje okoli nas, veliko lažje zato lahko slišimo, kako Bog govori v srcu.
G. B.
