Morda se še spomnite evangelijskega odlomka zadnje nedelje. Namreč, obuditev Lazarja od mrtvih. Lazar iz Betanije je bil – skupaj s sestrama Marijo in Marto – Jezusov prijatelj. V tistem najboljšem pomenu besede. Lazarjeva domačija je vedno imela odprta vrata za Jezusa in njegove spremljevalce. Toda primerilo se je, da je sel sporočil Jezusu novico, da je Lazar hudo bolan. Računali so, da bo Jezus pohitel k njemu in ga ozdravil.
Vendar se to ni zgodilo. Jezus se je delal, kot da bi kruto novico spregledal. Šele dva dni kasneje se je odpravil iz kraja, kjer se je zadrževal, v Betanijo. Takrat je bil Lazar že mrtev. Že četrti dan je bil v grobu. Jezus je tako zamudil celo njegov pogreb. Nič kaj prijateljska gesta, se vam ne zdi? In celo ko je prišel tja, je bilo mogoče začutiti razočaranje: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« (Jn 11, 37) Vse skupaj se je dogajalo takole:
- Jezusu se nikamor ne mudi – še dva dni ostane v tem kraju. Šele nato, ko je vedel, da je Lazar umrl, gre na pot.
- Ob prihodu v Betanijo Jezus pokaže močno sočutje z žalujočimi. Nekateri od njih so se spraševali, ali bi Jezusov pravočasen prihod preprečil to smrt – a zdaj je, v njihovih očeh, vse zaman. Lazar je bil v grobu že četrti dan.
- Martina vera je videti precej “naučena”. Odmaknjena nekam daleč v prihodnost. Sliši se kot kakšna utopija, nekakšna napol defetistična samotolažba. Tako kot pri Samarijanki (»Vem, da pride Mesija. Ko pride, nam bo vse oznanil.«) . Jezus pa ji daje vedeti, da mora biti v veri zelo konkretna, ne zgolj teoretična. Vera ni nekaj naučenih fraz.
- Jezus začne nastopati z avtoriteto. Podobno kot pri čudežu, ko je spremenil vodo v vino. Poslušalci morajo sodelovati – pa naj polnijo vrče z vodo ali pa odvalijo kamen z groba (šlo je za grob v votlini, v takšen grob je bil Jezus tudi sam pokopan). Marta mu skoraj brani to dejanje, češ zakaj bi odvalili kamen, saj je mrlič že četrti dan v grobu, truplo že razpada. In Jezus jo blago opomni.
- Preden Jezus izreče odločilne besede, da Lazarja obudi od mrtvih (tako kot Jairovo hčer in mladeniča iz Naima), se najprej v molitvi zahvaljuje Očetu za uslišanje. Kot da je to že storjeno. Čeprav bo še nastopilo.
In se je nato zgodilo, kar se je. Lazar je bil obujen od mrtvih. Kar je bilo sprva nerazumljivo, da je Jezus odlašal s svojim prihodom, je sedaj postalo razumljivo. Zgodilo se je nekaj neverjetnega.
Vprašati se moramo, kakšen smisel bi sploh imela obuditev Lazarja od mrtvih, saj bi kot umrljiv človek tako ali tako umrl. Smisel je v tem, da Bog deluje in to zelo konkretno. Ne vedno tako, kot si želimo. Mi pred seboj nimamo celotne slike. Zato smo pogosto razočarani in Bogu postavljamo dodatne ovire.
Sedaj pa k dogodku včerajšnjega dne: parlamentarne volitve. Vseeno smo pričakovali nekoliko drugačen rezultat. Ta trenutek slika, ki so jo včeraj izrisale volitve, ne kaže prav optimistične podobe za prihodnost. Svoboda je (spet) prva, tokrat z minimalno prednostjo. A pred štirimi leti je bilo drugače. Takrat je bila prednost gromozanska. Takrat je Golobova stranka imela toliko sedežev kot jih ima sedaj celotna dosedanja koalicija. To pomeni, da mora Golob za nadaljevanje vladanja v koalicijo vzeti vsaj Demokrate, morda še stranko Resnica. Za Logarja sodelovanje v takšni koaliciji seveda pomeni nič manj kot politično smrt. Tudi če bo taka koalicija res oblikovana, ne bo trajala dolgo.
Vendar so tu še druge stvari: nerazčiščene manipulacije Državne volilne komisije. Spet jim je padala spletna stran in spet so se dogajale čudne stvari. Prišlo je do razlik pri vzporednem vnosu glasov na sedežu SDS in vnašanju glasov na DVK. Stalin je dobro vedel, kaj pomeni “šteti glasove”. In to, kar se je dogajalo, me zelo zelo spominja na Slobodanov režim v zadnjih izdihljajih. Osebno sem torej prepričan, da na teh volitvah še nismo rekli zadnje besede.
Želim pa opozoriti na neko drugo stvar. Namreč na našo politično in duhovno (ne)zrelost. Jezusu pravzaprav nismo dopustili, da bi sploh prišel do naših grobov in poklical mrliča v življenje. Ter naredil čudež brez primere. Ker so nam določene stvari nejasne ali pa smo o njih napačno poučeni. Ko sem decembra lani delal intervju s celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem, je slednji tudi opomnil javnost, da je pri nas še vedno veliko kulturnega, zelo malo pa evangelijskega krščanstva. Ni težko biti kristjan na ravni navad. Daš blagoslovit velikonočna jedila na dan pred veliko nočjo. Za mnoge kristjane je to edini obred velikonočnega tridnevja. Vse ostalo lahko mirno izpustijo.
V zadnjem času sem pogosto pozival k molitvi za domovino prav zaradi volitev. Velikokrat sem dobil očitek, da s tem pravzaprav silim ljudi k pasivnosti. Kot da gre za nekakšen dualizem: ali greš na volitve ali pa moliš doma. Mnogi razmišljajo prav v okviru tovrstnega dualizma. In to je resen problem. Naš Bog je »nekje daleč«, ne zanimajo ga naši problemi, pustimo torej ljudem, da se sami odločijo.
In so se. Odločali pa so v glavnem tisti, ki političnega dogajanja ne spremljajo kaj dosti. Vedo morda, kdo je premier, vse ostalo pa že presega njihov razum. Vendar so vseeno šli na volitve. V nekem normalnem okolju bi moralo ljudstvo krepko odplakniti politično elito, ki se je izkazala z agresivnostjo, skorumpiranostjo ter uničevalnim nagonom. Pri nas se to ni zgodilo. Postavite se v kožo stare gospe, ki živi v domu za starejše, in naleti na samega premierja, ki je morda z njo celo zaplesal. Bi v njeni koži upali obkrožiti na listku ime tistega, ki mu nasprotuje? Najbrž bi vas zapekla vest.
In to je tisto, na kar opozarjam. Lahko sicer osveščamo ljudi, pišemo o politiki – a naš glas ima omejen doseg. Obstaja zelo širok krog ljudi, ki spremljajo izključno tisto, kar imajo na voljo, torej »depolitizirano« nacionalno televizijo in Pop TV. Interneta ne spremljajo, za branje opozicijskega tednika je potrebno že nekaj napora, verski tisk pa morda malo preletijo, če ga vzamejo v roke. In to je vse. In če se zanesemo zgolj na svoje moči, potem smo na milost in nemilost prepuščeni odvisnosti od mnenja prav takšnega bazena volivcev.
Toda pomislite: če bi včeraj desnica zmagala z veliko prednostjo, bi se verjetno ujeli v zanko lastne ošabnosti in bi si mislili, kakšni frajerji smo, kako smo jih potolkli. Dejstvo pa je, da ko imaš enkrat na drugi strani satanistične sekte pod podobo raznih fotopubov, svobodnjakov in golobnjakov, teh stvari NI mogoče premagati s človeškimi močmi. Enostavno ne gre. Gre za duhovni boj.
Slovenski kristjani imamo težavo: očitno ne znamo moliti. Ker nas tudi tisti, ki bi morali to učiti, ne naučijo. Večinoma padamo na limance formalnosti, celo magije. Ja, ne boste verjeli, celo krščanska molitev lahko postane magija, če se ujamemo v to zanko. Pri Bogu ni nekih avtomatizmov, češ zmoli točno ob tej uri v točno taki obliki in se bo nekaj zgodilo. Ne, takšna molitev sploh ni krščanska. Mi večinoma ne vemo, kaj pomeni slavljenje, kaj pomeni zahvaljevanje, kaj pomeni posredniška molitev, kaj pomeni sprejemanje situacije in prositi, da se v tem proslavi Bog. Prav takšno držo potrebujemo. In s tem bodo tudi prišle potrebne spremembe. Če bomo sami privolili v spremembo lastne miselnosti.
Vendar imam za vse dobro novico: nastalo situacijo je mogoče popraviti. Prav s tem, da jo sprejmemo in se zanjo zahvaljujemo. In da se Bogu že zdaj zahvaljujemo, da nas vleče iz groba kot mrtvega Lazarja. Recimo skupaj s svetniškim neapeljskim duhovnikom Dolindom: »Jezus, ti prevzemi.«
Jezus je takole govoril Dolindu: »Zakaj se obremenjuješ s skrbmi? Prepusti skrbi za tvoje vsakdanje potrebe meni in bodi miren. Resnično ti pravim, da vsako dejanje prave, slepe, popolne predaje meni povzroči učinek, ki si ga želiš, in razreši vse težke situacije. Tisoč molitev ne odtehta enega dejanja prepustitve – tega nikoli ne pozabi. Ni boljše devetdnevnice, kot je ta: “O, Jezus, ves se ti predajam. Jezus, ti vodi moje življenje.”
In predvsem: tudi če smo razočarani, se ODPOVEJMO nerganju in jamranju. Takšna drža je namreč uničevala izraelsko ljudstvo na poti iz Egipta. Slavimo Gospoda! Lahko smo prepričani, da bo Bog obrnil našo usodo in se nas usmilil, če bomo spremenili miselnost in klicali na pomoč Boga, naj vstopi v naše probleme.
Gašper Blažič
