Vzklik “Slava Ukrajini – herojem slava” se v ukrajinskem izvirniku glasi skoraj enako kot v slovenščini. Gre za starodavni ukrajinski nacionalni vzklik, ki se je začel množično pojavljati pred stoletjem, ko se je Ukrajina po razpadu carske Rusije in boljševiški revoluciji za kratek čas osamosvojila.
Šlo je za manever zaščite pred boljševiškim terorjem, čeprav resnici na ljubo že pod carsko Rusijo Ukrajinci niso bili priznan kot narod. Leta 1920 jo je dokončno zasedla Rdeča armada in Ukrajina je za sedemdeset let postala del Sovjetske zveze. In že v samem začetku tega obdobja je gladomor kot posledica sovjetske kmetijske politike sprožil smrt več milijonov ljudi v žitnici Evrope. Leta 1991 se je Ukrajina še pred razpadom Sovjetske zveze ponovno osamosvojila in se z veliko težavo prebijala skozi leta tranzicije. Čeprav se je ozirala proti zahodu in se hotela še zlasti po prihodu Vladimirja Putina v Kremelj otresti moskovskega vpliva, so se vedno znova našli prorusko usmerjeni oblastniki, ki so dušili tovrstne tenzije. Posledica tega je bila oranžna revolucija leta 2004 in nato evromajdanska revolucija leta 2013 in 2014. V začetku leta 2014 je tedanja protputinova oblast v Kijevu nad protestnike poslala vojsko. Padale so smrtne žrtve. Ponovili so se prizori iz leta 1989, ko je do podobnih pobojev prišlo v Pekingu in Bukarešti. Vendar je opoziciji uspelo doseči zlom Janukovičevega režima. Sledila je veličastna manifestacija na precej razdejanem kijevskem Trgu neodvisnosti. In prav tam so ves čas doneli vzkliki “Slava Ukrajini”.
Za kristjana lahko tak vzklik pomeni precejšnje nelagodje. Ne slavimo namreč nobenega malika. Tudi države ne. Morda smo se res nekoliko navadili (beri: razvadili), da pokojnikom izrekamo tisti že stereotipni “Slava mu”. Čeprav se zgodi tudi kakšna izjema – leta 2003 je bila v dvorani Slovenske matice komemoracija za pokojnega dr. Jožeta Pučnika. Čeprav se ni deklariral kot kristjan, so zanj izrekli “Naj počiva v miru.” Navzoči so odgovorili “Amen.”
Kakorkoli že, veliko pravilneje bi bilo morda izreči “Bog blagoslovi Ukrajino”. Ker res potrebuje blagoslov. Potrebuje ga tudi Slovenija. In tudi Rusija, da ne bo pomote. Rusija morda še bolj, ker v Kremlju gospodarijo hudi duhovi. Morda bo kdo zavil z očmi, češ zakaj blagoslavljati Rusijo in Putina. Problem je v razumevanju besede “blagoslov”, ker morda niti ne poznamo Svetega pisma in kaj Jezus govori v zvezi z blagoslovi. Navajeni smo, da nekdo nekaj “požegna” (nemško “segen” prihaja iz latinske besede “signum”), kar je bolj mišljeno, da nekdo nekaj odobri, prižge zeleno luč. Blagoslov pa je nekaj drugega. Blagoslovi gradijo Božje kraljestvo ter rušijo to, kar gradi satan.
Recimo torej: SLAVA TROEDINEMU BOGU, KI NAJ BLAGOSLOVI UKRAJINO. IN BLAGOSLOV VSEM HEROJEM, KI JO BRANIJO.
C. R.
