foto: Pixabay

Zaključek letošnjega pastirskega pisma pred začetkom postnega časa – vsako leto ga berejo v dveh delih pri nedeljski maši zadnji dve nedelji pred pepelnico – je marsikoga presenetil. Škofje so namreč ob zaključku pastirskega pisma med drugim zapisali tudi opravičilo.

“Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo,” so zapisali ob koncu pisma. “Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje. Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.”

Po mnenju poznavalcev je opravičilo namenjeno predvsem dejstvu, da se je v preteklosti ignoriralo pričevanja žrtev spolnih in duhovnih zlorab v cerkvenih skupnostih. Vendar je opravičilo širše zasnovano, čeprav morda namiguje prav v smer. Znano je namreč, da v preteklosti ni bilo veliko posluha za žrtve spolnih in drugih zlorab. Marsikje ga še danes ni.

Je pa že mogoče zaznati na družbenih omrežjih mnenja, da opravičilo ni iskreno. Takšna mnenja ne širijo samo levičarji, ampak tudi katoličani radikalnejše usmeritve (tradicionalisti). Češ da gre samo za formalnost in za slabo vest, ker so škofje povsem sledili direktivam prejšnje vlade, zapirali cerkve ter vsiljevali cepljenje. Torej po njihovo opravičilo ni iskreno in ga ni mogoče sprejeti.

Za večino pa je opravičilo seveda prijetno presenečenje, vendar bodo morala temu slediti tudi dejanja, ki bodo nakazala drugačne trende, saj se je težko otresti občutka, da so “prisluha vredni” samo tisti, ki so vplivni in dobro včlanjeni v vplivne mehurčke znotraj Cerkve, medtem ko se vpitja tistih, ki so na robu, praktično ne sliši.

To pa seveda ni zadosten razlog, da opravičilo že v štartu zavržemo kot iskreno. A kot kaže, bo treba škofe še kdaj prijeti za besedo.

C. R.