V soboto, 1. februarja, bo v koprski stolnici umestitev novega koprskega škofa Petra Štumpfa, ki je doslej vodil murskosoboško škofijo.
Slovesna zahvalna maša je bila sicer v soboto, 25. januarja, v soboški stolnici sv. Nikolaja. Bogoslužje so z ubranim petjem obogatili pevci in pevke župnijskega zbora iz župnije Črensovci, ki so se jim pridružili pevci iz sosednjih župnij.
Zbrane je v pridigi nagovoril škof Peter Štumpf in spregovoril o začetkih svoje škofovske službe v soboški škofiji ter o svoji poti do danes, ko odhaja za škofa v škofijo Koper. Ob koncu svete maše je zahvalo v imenu duhovnikov in redovnikov izrekel dekan msgr. Franc Režonja in spomnil na vidnejše sledove, ki jih škof zapušča v škofiji, tudi Lazarjev dom, samostan klaris v Turnišču in drugo. Dekana Ivan Kranjec in Boris Kučko pa sta škofu izročila kipa svetih bratov Cirila in Metoda, fotoknjigo, ki povzema bistvene dogodke škofovih petnajst soboških let, ter sliko soboške stolnice s svetim Nikolajem.
Zahvalo škofu so izrekli tudi predstavniki porabskih Slovencev. Zagovornica porabskih Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss se je škofu zahvalila, da je ohranjal dobre odnose s slovensko manjšino v Porabju in s sombotelskim škofom ter tako pripomogel k ohranjanju vere in slovenskega jezika. Lastnica Butika Resnik iz Kokošnjega pri Domžalah pa je škofu izročila novo obleko za kip turniške Marije, pred katero je škof pogosto molil. Z zahvalno pesmijo in s škofovim blagoslovom se je končala zahvalna slovesnost, ki naj bo obenem uvod v škofovo novo poslanstvo na čelu koprske škofije, poroča spletna stran škofije Murska Sobota.
Objavljamo tudi pridigo škofa Štumpfa:
Obhajamo praznik spreobrnitve apostola Pavla, ki ima tudi ekumenski značaj. Najpomembnejše za edinost kristjanov je spreobrnjenje srca, vrnitev h Kristusu in prijateljstvo med nami.
Savel je bil fanatičen judovski vernik, obenem pa velik sovražnik vseh, ki so izpovedovali vero v Kristusa. Kristjane je mrzil do dna svoje duše. Hotel jih je uničiti. S tem namenom se je z vojaškim spremstvom odpravil v Damask, da jih tam poišče, uklene in privede v Jeruzalem na sodbo pred velikim zborom. Toda njegovo načrti so zavili v drugo smer. Na poti Savla obsije svetloba in pade s konja. Savel vidi poveličanega Jezusa, ki mu pove, da kdor preganja njegove učence, preganja njega. Savel je takrat okusil nebesa. Poznenje je velikokrat govoril o tej izkušnji. Ne ve, ali se je to zgodilo v telesu ali izven njega, toda videl je Jezusa v nebesih. To mu je povsem spremenilo življenje.
Po padcu s konja se je Savel znašel v prahu, ponižan in nemočen. Ves zbegan vpraša Jezusa: »Kaj naj naredim, Gospod?« Jezus mu je namenil misijonarsko poslanstvo. Zato ga napoti v Damask, da tam poišče njegove učence, prejeme krst, se okrepča in odpočije, in potem oznanja evangelij. Savel je postal Pavel, apostol narodov. Kristus je postal Pavlu vse. Zanj je hotel pridobiti vse ljudi.
Tudi mene je po nasledniku apostola Petra, papežu Frančišku, Kristus nepričakovano vrgel iz sedla ustaljenosti, začrtanosti, programov, vizij za prihodnost, v preizkus pokorščine, da naj grem iz Murske Sobote za škofa v Koper.
»Kaj naj naredim, Gospod?«, se sprašujem. In Gospod mi pravi: »Spreobrni si srce, in obrni svoj pogled na Primorsko, potem pa vstani, vzemi prtljago, in pojdi k ljudem, h katerim te pošiljam.«
Pavel je v trenutku, ko je srečal Kristusa, oslepel. Postal je slep za zgrešeno preteklost. Njegove, s krvjo in sovraštvom obarvane oči, so oslepele, in odprle so se nove oči ljubezni do Jezusovih učencev in njegove Cerkve. Oči sovraštva tako postanejo oči ljubezni.
Ob odhodu v koprsko škofijo zapiram oči za zamere, nerazumevanja in predsodke, ter jih odpiram za vse lepo, blagoslovljeno in dobro, kar je bilo med nami. Samo tako bom lahko pomirjen in vesel vstopil v koprsko škofijo. Vsi smo poklicani kot Pavel, da se spreobrnemo, in zapremo oči, ki vidijo samo slabo, in si odpremo oči, ki bodo iskale ljubezen in videle dobro.
Zahvaljujem se milostnemu Bogu in vam, da sem lahko bil vaš škof polnih petnajst let. Zame je bil to podarjen čas božje naklonjenosti, blagoslova in pomoči. Hvala mojim ožjim sodelavcem na škofijskem ordinariatu, ki so vsakodnevno z menoj nosili težo odgovornosti, dolžnosti in mnogega dela.
Hvaležen sem sobratom duhovnikom, sestram redovnicam, bogoslovcema in vsem vam, dragi verniki, za pomoč v molitvi, v velikodušnih darovih in delo za zveličavno dobro vseh.
Hvala bolnikom, ostarelim, in kakorkoli trpečim, za Bogu podarjeno preizkušnjo, da bi škofija bila duhovno močna in pričevalna.
Hvala županom in županjam, družbenim in kulturnim delavcem, da smo skupaj iskali poti za delo v dobro vseh prebivalcev našega Pomurja.
Hvala tudi evengeličanskim in binkoštnim voditeljem in vernikom za prijateljstvo in spoštovanje na poti ekumenizma.
Prosim za odpuščanje zaradi pomanjkljive ljubezni in pozornosti v trenutkih, ko bi moral biti usmiljen, potrpežljiv, odpuščajoč, in zato očetovski, pa to nisem bil.
Dobri Bog naj milostno povrne z večnimi darovi vsem, ki ste bili z menoj v edinosti. Zanjo je Jezus prosil svojega nebeškega Očeta v uri trpljenja. Edinost v Cerkvi ni ‘hec in barantanje’. Po krstu smo postali vezni kamni edinosti Cerkve. Kjer popusti en kamen, sčasoma popusti celotna zgradba. In če se zgradba zruši, potem je vsega konec. Če ni edinosti, potem ni Cerkve, in tudi ni škofije.
K vam prihaja že tretji škof, ki ga Kristus vstavlja v soboško škofijo kot nov temeljni kamen edinosti. Biti tudi z novim škofom pomeni ostati v Cerkvi. Ko ga boste sprejeli kot pastirja z ljubeznijo in spoštovanjem, boste s tem priznali Kristusu, da je on pravi in edini arhitekt ter graditelj Cerkve.
Če bomo na sebi doživeli in uresničili Pavlovo spreobrnjenje, potem smo na pravi poti do zdravega občestva in polne edinosti.
Soboška škofija je pod močnim varstvom nebeške Matere Marije, zato ni razloga za strah in negotovost. Marija vse uredi, kot je treba, v korist našega dušnega zveličanja. Vendar tudi ona pričakuje edinost med nami. To je tudi logika vsakodnevnega domačinskega življenja. Tam, kjer doma držijo skupaj, tam je lepo, tam si lahko pomagajo, tam so tudi veseli. Na takšnih domačijah se vera v Kristusa krepi in prinaša lepe duhovne sadove vsem, ki prebivajo v skupnem domu.
Nebeški Materi Mariji, ki ima po naših cerkvah čudovita domovališča, tudi danes izročamo soboško škofijo v varstvo in pomoč. Zavetniki – sv. brata Ciril in Metod, sv. Nikolaj, in božja služabnika Danijel Halas in Lojze Kozar, naj še naprej ostanejo podporni stebri soboške škofije. Za to molimo in za to tudi delajmo.
‘Pogum vse ljudstvo ob Muri, ker Mati Marija je z nami vedno in povsod.’
Informacije, kdo bo od sobote, 1. februarja, dalje upravljal škofijo, za zdaj še ni, verjetno bo v kratkem objavljena informacija o škofijskem upravitelju, ki ga mora duhovniški svet šele izvoliti, vendar po tistem, ko bo škofijski sedež že prazen. Tiskovna konferenca v Kopru, kjer bosta sodelovala dosedanji in novi škof, bo sicer v petek, 31. januarja, na god sv. Janeza Boska. Škof Peter Štumpf sicer prihaja iz vrst salezijancev, ki jih je ustanovil prav sv. Janez Bosko.
Komentar uredništva Blagovest.si:
Koprsko škofijo, ki je po površini precej večja od murskosoboške, prevzema Panonec, v katerem ni zvijače. Izkušen dušni pastir, preizkušen tudi v trpljenju. Naključij ni: škof Štumpf je bil že doslej vodja organizacijskega odbora Foruma za dialog in mir na Balkanu, ki ga zadnji dve leti gosti Koper. Kot duhovnik iz vrst don Boskovih salezijancev tekoče govori italijanski jezik. Zavzel se je tudi za pravično rešitev problema, ki je nastal v primeru nekdanjega jezuita Marka Rupnika, ki je poskusno inkardiniran v koprsko škofijo, da bi se preiskava lahko nadaljevala in zaključila. Ker je že Jezus vedel, da je prerok zelo težko sprejet v svojem domačem okolju, bo verjetno škof Peter sedaj bolje sprejet med nekoliko bolj oddaljenimi Mediteranci kot je bil med “svojimi” Panonci. In morda bo naslednji škof v Murski Soboti nekdo “od drugod”.
C. R.
