Moje prvo – in verjetno tudi zadnje – romanje v Medžugorju v letu 2024 se je začelo po skoraj neprespani noči. Treba je bilo vstati že sredi noči, kajti odhod je bil že ob treh zjutraj. K sreči z lokacije, ki ni daleč od mojega doma. Brez potrpežljivosti in pomoči moje žene ne bi šlo. Ko se že peljeva od Ostrožnega v smeri proti Hudinji, že s smeri krožišča zagledam naš avtobus, ki se je ravno peljal od Lave proti Hudinji. Naš odhod je bil namreč izpred športne dvorane Zlatorog oz. celjskega hipermarketa Mercator, kar je sicer priljubljena vstopna točka za razne izletnike.
Petek, 27. septembra 2024
Prve minute so vedno malce negotove. Nalaganje prtljage, iskanje sedeža, prostor najdem poleg gospe, ki je že poznam. Čisto spredaj. Po podatkih, ki jih ima Matej (tehnični vodja romanja), je avtobus povsem poln, le v Šentjurju. Župniku Tadeju (Celje-sv. Danijel, organizator romanja) ostane sedež za vodiča. Ki je dokaj spokorniški. Naš prevoznik je Veng Tour s šoferjem Alešem, avtobus pa mi je že znan, saj sem komaj nekaj dni prej že bil na njem, ko smo se peljali v Celovec na peš romanje v celovško stolnico (iz Žihpolja). Preverimo prisotnost ter veljavnost osebnih dokumentov, kar je nuja, ker se zelo rado dogaja, da kateri od romarjev pograbi s seboj kakšen napačen predmet in to ugotovi šele na meji z BiH. K sreči je tokrat vse v redu in krenemo točno ob uri, ki je napisana. Zelo dober znak. Avtobus s parkirišča pred Mercatorjem odžene enega redkih nočnih obiskovalcev (mačko) in nadaljuje pot v smeri proti vzhodu. V tem času Tadej prebere kratko molitev za blagoslov romanja. Sledi umirjena vožnja v tišini čez Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Rogatec. V tišini. Večina romarjev se zaziba v spanec, tu in tam kateri od njih tiho moli rožni venec.
V tem času se ozrem nazaj. V dvajsetih letih sem poromal v Medžugorje, če takole ocenim čez palec, skoraj petdesetkrat. Naštel sem dvajset gostiteljev, pri katerih sem prenočeval, in približno toliko avtobusnih prevoznikov. Prvič sem sicer Medžugorje videl poleti 1998, ko smo se vračali z delovnega tabora v Sarajevu. A to še ni bilo pravo romanje. Takrat smo odšli še v Vepric, dalmatinski Lurd, kjer smo prespali pod milim nebom. No, leta 2004, ko je bilo moje prvo romanje – in to na medžugorski mladinski festival – smo se najprej ustavili prav v Vepricu, kjer smo romarji imeli slovensko mašo. Bilo je namreč več avtobusov s slovenskimi romarji, tako da smo v Medžugorje prišli pozno zvečer. Naš avtobus je vodila Maja Zalar, takrat smo se vozili še po stari cesti skozi Liko in Dalmacijo (Karlovac-Korenica-Gračac-Knin-obvoz preko Veprica in Makarske-Medžugorje). Kar nekajkrat sem poromal za festival mladih, pa za novo leto, dvakrat na seminar posta, molitve in tišine, večinoma pa na klasična romanja spomladi in jeseni. Kar pomeni obisk Hriba prikazovanj, Križevca, večernega programa, pa Materine vasi (skupaj s Frančiškovim vrtom), skupnosti Cenacolo, Gorana Čurkovića, Oaze miru … Za obletnico prikazovanj sem bil, se mi zdi, dvakrat. A najlepši dogodek je vsekakor festival mladih.
Ob prehodu »nevidne« meje s Hrvaško sledi samo še vzpon čez Hromec in spust do Džurmanca, kjer se po eni uri vožnje priključimo na avtocesto, ki nas vodi mimo Zagreba. V Zagrebu me malo preseneti pravcato gradbišče na odseku med Jankomirjem in razcepom Lučko. Narejen je obvoz, saj podirajo stari motel Plitvice, ki se ga spominjam že z mojih preteklih romanj v Medžugorje za novo leto, ko smo tam pobrali tudi kakšnega potnika. In treba je priznati, da je ta objekt res spominjal na čase socializma. Tudi počivališče Plitvice je dobilo novo ime (Zagreb).
Nato po dveh urah vožnje sledi naš prvi postanek na počivališču Desinec med Zagrebom in Karlovcem. Tam je Petrolova črpalka, restavracija McDonalds’, ki je zaradi nočnih ur še zaprta, medtem ko kavabar, kjer je mogoče kupiti tudi rogljiček, obratuje normalno. Tudi sam si privoščim prvi »zajtrk« z obvezno kavo. In ponavadi se na prvem postanku začnejo spletati vezi med romarji. Ne poznam še vseh, veliko pa jih poznam že od prej. Nekaterih se spomnim že od lanskega romanja. Sam sem sicer iz župnije Celje – Sveti Duh, vendar štejem tudi »danijelovce« med svoje sožupljane. Za razliko od lanskega romanja, ko sta bila celo dva avtobusa, je tokrat samo eden, tudi družin je tokrat manj. Srca pa so polna tihih pričakovanj. Tudi tokrat je bil naš odhod s počivališča točen kot švicarska ura. Nekje od razcepa Bosiljevo naprej začenja vzhajati sonce, župnik Tadej pa prebudi še zadnje zaspance. Razdeli nam zloženke o romanju upanja (z ozirom na prihodnje leto, ki je jubilejno) in nekoliko predstavi duhovno plat romanja. Nato pa skupaj zmolimo rožni venec.
In že nas čaka naslednji postanek: počivališče Zir z restavracijo Macola (kjer za uporabo stranišč tokrat ni potrebno posebej plačevati). Časa imamo eno uro. Navadno je to relejna točka za vse slovenske romarske skupine. V sami restavraciji takoj naletim na vodstvo ene od skupin – tu sta Vinko in Marinka iz Bele krajine. V ekipi je tudi moje vrstnica Polona z Notranjske. Res jih je lepo srečati po dolgem času! S Tadejem spregovorim nekaj besed o nedavnem skorajšnjem priznanju Medžugorja. No, ni ravno priznanje Marijinih prikazovanj, je pa potrditev, da z romanji tja ni nič narobe. Kar je bilo pravzaprav neuradno oznanjeno že pred nekaj leti, vizitator Svetega sedeža pa je papežu Frančišku očitno dal lepo spričevalo.
Sledi nadaljevanje poti čez predor Sv. Rok in skozi Dalmacijo. Po kratki predstavitvi Medžugorja sledi ogled filma o njem. Malce težavno opravilo, kajti DVD ni ravno najboljše kvalitete – ko se namreč segreje, se kar naprej ustavlja. Zato ga nato ustavimo. Načrtovali smo še tretji (in hkrati zadnji postanek) na Petrolovi črpalki (počivališče Mosor), vendar opazimo, da je zaprta, saj jo je pred kratkim upostošil požar. Nadaljujemo pot do naslednjega počivališča (Raščane), kjer mi eden od romarjev ponudi odlično slivovko. Šofer pa nas nekoliko priganja, naj se ne zadržujemo preveč dolgo, ker so na počivališču nekateri drugi avtobusi, nekateri od njih so namenjeni v Medžugorje. In če bi prišli pred nami na mejni prehod, bi nam to podaljšalo čakanje. In spet se je pokazala naša disciplina – pohiteli smo in prišli na avtocestni mejni prehod, kjer pred nami ni bilo nobenega avtobusa. Aleluja! Težavne mejne formalnosti so dokaj hitro opravljene. Le s to razliko, da na »bosanski« strani sedaj namesto »naturalij« pobirajo neformalni davek v vrednosti deset evrov v izogib nepotrebnemu kompliciranju. Zato raje vsak vodič z avtobusa odpre denarnico kot da bi tvegal dodatne pol ure pregledovanja. Sledi pot po avtocesti naprej, nakar ugotovim, da so medtem odprli nov avtocestni odsek od odcepa za Medžugorje dalje.
Ob 13. uri smo že v Medžugorju! Točno deset ur je trajalo – skupaj s postanki – naše potovanje. Rekordno hitro. Pravzaprav kar nekoliko nepričakovano. Kosilo smo namreč naročili za 14. uro, ker nismo vedeli, kako bo s čakanjem na meji, pa tudi sobe so še pripravljali. Naš gostitelj je penzion-hotel Flowers (na mestu, kjer je bila nekdaj cvetličarna). To lokacijo poznam že dolgo, ker je tja s svojimi romarji zahajala legendarna vodička Maja Zalar. In v začetku so ob vhodu res imeli cvetličarno, zdaj je v tistem kotu njihova hišna prodajalna spominkov. Od lani, ko sem bil nazadnje tu, so naredili spremembo: recepcijo so iz preddverja preselili v prostor, kjer je jedilnica (tam sem, med knjigami, našel tudi izdelek iz keramike s podobo brezjanske Marije, ki sem ga, ker ga doma nisem mogel uporabiti, podaril tej gostiteljski hiši, ki sicer sprejme največ slovenskih romarskih skupin), na drugi strani, kjer imajo t. i. kava-šank, pa so naredili zid, tako da je hišni kava-bar sedaj ločen od restavracije. Strežeta nam ena starejša in ena malce mlajša gospa, žal ju ne poznam, očitno se je tudi osebje vmes nekoliko zamenjalo. Gostitelja – »gazdo« Josipa tokrat nisem srečal. Sem pa naletel – ob cesti nekoliko bolj v smeri proti cerkvi – na trgovino s spominki Sv. Benedikt, ki se je od lani podvojila, ker so prevzeli prostor opuščenega »kafiča« v isti stavbi, kjer domuje penzion Anela, sicer partnerska gostiteljska hiša naših gostiteljev, ki v jedilnici sprejmejo nekoliko več ljudi kot v sobe, zato včasih del romarjev prenoči v sosednjem penzionu. Kakorkoli že, v trgovini Sv. Benedikt me pozdravi stari znanec Dario, ki ima sicer gostiteljsko hišo pod Križevcem (Elez) v zelo lepem okolju z veliko zelenja. Ko sem nekdaj vodil skupine, smo tam prenočevali.
Kar se tiče časa, imamo srečo – lahko smo takoj odšli na kosilo, razporedili smo se po sobah, nato pa znova povratek na avtobus in prevoz v Podbrdo. To je tisti del Bijakovićev, ki se nahaja pod Crnico. Crnica je sicer grič nad tem delom župnije Medžugorje, vendar se je Marija prvič prikazala nekoliko bolj spodaj. Zato domačini raje rečejo, da gremo na »Brdo ukazanja« kot pa na Crnico. Zapustimo avtobus, ki odpelje nazaj v center Medžugorja, saj ima voznik predpisan konec delovnega časa po 14 urah vožnje. Nekaj časa gremo peš in nato malo pred Vickino domačo hišo zavijemo desno navkreber in se povzpnemo po poti do konca hiš, kjer se začne skalnata pot na Hrib prikazovanj. Skupaj zmolimo rožni venec. Nekateri naši romarji se povzpnejo bosi. Toplo je, okoli 25 stopinj. Molitev zaključimo pri Marijinem kipu na mestu prvega prikazovanja. Sledi precej težaven sestop po južni poti do Plavega križa (pravzaprav sta tam dva križa modre barve), ki je tudi mesto molitve. Tam se je v prvih dneh in tednih vidcu Ivanu prikazala Marija, da bi njegovo molitveno skupino zaščitila pred policijsko zasedo. Če bi nadaljevali pot na mesto prvih prikazovanj, bi jih ujeli. Sledi peš romanje čez polje po označeni poti vse do prostora za cerkvijo, do zunanjega oltarja, za katerega je načrt izdelal slovenski arhitekt France Kvaternik. Hvala Bogu, pridem pravočasno, ob 17h se tam začenja večerni program: dva dela rožnega venca, nato maša, ki jo navadno vodi hrvaški duhovnik, ki ne pripada sicer desetčlanski skupnosti tamkajšnje frančiškanske skupnosti. Večinoma so frančiškani iz drugih hercegovskih in tudi dalmatinskih župnij. Rožni venec pa največkrat vodita člana tukajšnje skupnosti p. Karlo Lovrić in br. Josip M. Katilinić. Slednji je brat laik. Po maši je še enourno češčenje križa. Sledi povratek do našega hotela, vmes pa v zadnjem delu ploščadi za cerkvijo »zahaklam« Tadeja na klopi. In na hitro opravim spoved. Res lepa priložnost. Ker so vrste pred spovednico sicer dolge. Spet obiščem mojega znanca Daria in se nato podružim še v preddverju našega hotela. Tu so profesor glasbe David, njegova žena Jasmina in njegov brat Sašo.
Sobota, 28. septembra 2024
Naslednji dan po zajtrku sledi skok z avtobusom do vznožja Križevca. Ker nismo ravno zgodnji, je tam že polno ljudi, avtobus komaj dobi prostor za parkiranje. Najprej opazim, da se je gostišče tik ob vznožju krepko povečalo (in kot sem kasneje opazil, dobilo tudi nove toaletne prostore). No, tokrat pride prav dejstvo, da sem s seboj vzel dva križeva pota. Ki sta prišla zelo prav. Prvega, ki ga je napisal koprski stolni župnik dr. Primož Krečič, smo uporabili za pot na Križevac, manjša skupina, ki je imela križev pot pri cerkvi, pa je uporabila križev pot dr. Tomislava Ivančića, hrvaškega teologa, ki sem ga prvič v živo videl in slišal prav na svojem prvem romanju v Medžugorje. Na poti navzgor je bila pred nami precej glasna skupina romarjev s Hrvaške, s kitaristom in seveda hrvaško zastavo. Na cilju so bili sicer precej hrupni (čeprav je pri križu zapovedana tišina), vendar jim tega nisem zameril. Kratka molitev pri križu, nato povratek po drugi poti navzdol. Ni enostavno, pot je polna skal, na trenutke ozka, zlasti za tiste, ki niso navajeni hoje po takem terenu, zelo naporna. Ko se pot priključi glavni »promenadi« pri tretji postaji križevega pota, opazim slovensko skupino s Primorske, v njej je tudi Martin Vuk, nedavni soorganizator Pohoda za življenje v Kopru.
Končno le pridem do mojega priljubljenega »razširjenega kafiča«, ki ima spet ogromno gostov. Z Antejem se na hitro pozdraviva, privoščim si malo pivo in že odhitim do avtobusa, ki je parkiran malo naprej. Večina še ni prišla s hriba, tako da sem čakal skoraj pol ure do odhoda. Ta čas se zapletem v pogovor z nekaj romarji z nekega drugega slovenskega avtobusa. Vreme je k sreči še suho. Avtobus nas odpelje do centra Medžugorja, pravzaprav do Čorkovega Dolca, kjer se nahaja manjše igrišče ter parkirišče za avtobuse (to je malo naprej od našega penziona v smeri proti Križevcu). Tam izstopimo in se peš napotimo na pokopališče Kovačica, ki je tudi že razširjeno (ima tudi novo mrliško vežico na zahodni strani). Tam se nahaja grob patra Slavka Barbarića, ki je svoje življenje dokončal malce pod vrhom Križevca. Zanj sem prvič slišal na svojem prvem romanju leta 2004, že takrat se mi je zdel nekoliko znan. Morda pa sem ga takrat, leta 1998, ko sem bil v Medžugorju nekaj ur, celo srečal? Kdo ve. Kakorkoli že, bil je pravi talent, izvrsten pedagog in tudi duhovni arhitekt celotnega sistema medžugorskega svetišča. Budno je spremljal Marijina sporočila, v skladu z njimi uvedel pobožnosti, kot so evharistično češčenje, češčenje križa, pa seminarje … Prav tako je pisal knjige, prevajal in pripravljal nagovore raznim romarskim skupinam. Živel je, kot bi imel dan 48 ur – in dogorel kot sveča. Pri manj kot 55 letih. Mnogi se mu priporočajo na njegovem grobu. Na postopek beatifikacije pa bo očitno mogel še nekaj časa čakati.
Pot nas vodi do kipa vstalega Jezusa, ki ga je izdelal kipar Andrej Ajdič starejši. Iz vznožja kipa tečejo kapljice, ki imajo podobno kemijsko sestavo kot solze. Vrsta do kipa je precejšnja. Od kipa pa do ploščadi pred zunanjim oltarjem so še postaje svetlega dela rožnega venca, okoli kipa pa križev pot. Ker imamo kosilo šele ob 16h, mi je ostalo še nekaj časa. Odpravim se do cerkve in se na kratko ustavim pred Marijinim kipom. Gre za kip lurške Marije, ki je bil v tej cerkvi že pred začetkom prikazovanj. Skočim na manjši prigrizek v bližini (kos pice), ker mi po želodcu grdo kruli. Nato se odpravim do »uradne« trgovine in knjigarne v prostorih župnišča. Tam se vedno najdejo dobre knjige, čeprav imam občutek, da je zadnja leta izbor knjig v hrvaščini precej slabši kot nekdaj. Nato odhitim do male trgovinice »Čarli« nedaleč stran od cerkve. Tamkajšnji lastnik, Hrvat iz Janjeva na Kosovu, je eden redkih, ki v času maše trgovino zapre, prav tako ima trgovino zaprto ob nedeljah in praznikih. In še ena od suvernirnic Holi, ki je zelo dobro založena, kjer kupim paket Marijinih čudodelnih svetinjic. Končno se odpravim do penziona in si privoščim tuširanje ter nekaj počitka do poznega kosila, ki ga hitro zaključim. Ob 17h se že začne osrednji duhovni del vsakodnevnega programa: večerni program z rožnim vencem. In molim, da vreme zdrži in da bomo »na suhem« do konca večernega programa, ki ob sredah in sobotah traja dlje.
Prostora na ploščadi za cerkvijo pri zunanjem oltarju je še dovolj. Izberem si klop v osrednjem delu. Začne se molitev rožnega venca, ljudi pa je vedno več. Ker so dnevi kratki, je bila ob koncu maše že tema. Po maši sledi molitev za ozdravljenje – pol ure. Vzamem si nekaj časa in se sprehodim po zahodni strani okolice cerkve, kjer so nove spovednice, saj so nam svetovali, naj si nabavimo malico za naslednji dan, ko se vračamo. Pri spovednicah pa zagledam znano postavo – frančiškanski pater prihaja v spovednico št. 1, kjer že čakajo ljudje. Prepoznam ga. To je pater Petar Ljubičić. Tisti, ki naj bi razodel medžugorske skrivnosti.
Žal pekarne »Kod našog Matana«, ki je bila nekdaj blizu penziona, ni več, edina pekarna v bližini se nahaja na drugem koncu, pri stari pošti (»Nikola«). In se znova vrnem h klopem. Usedem se povsem spredaj. Ker se je vmes precej ohladilo, si nadenem vse, kar sem imel v svojem nahrbtniku. Ura je bila malo pred pol deveto zvečer, češčenje se začenja ob devetih in traja eno uro. Ljudje se že zbirajo in navadno je na češčenju precejšnja gneča. Le kakšno minuto pred deveto pa začutim prve kaplje. No, morda pa nebo nič hudega. Račun brez krčmarja – ravno ko se je češčenje začelo, se je strahotno ulilo. Nadel sem si še anorak in odprl dežnik, pa ni kaj dosti pomagal. Začelo je tudi treskati. Tako da vodenja češčenja praktično ni bilo, samo glasba in tišina. Ki je pravzaprav ni bilo, ker jo je prekril šum dežja in grmenje. Mnogi so zbežali, odšli v cerkev ali pod streho pri novih spovednicah. Sam pa sem ostal na mestu. Pri Jezusu se počutim varno. Spomnim se preroka Elije – Boga ni našel v grmenju, prepoznal pa ga je po rahlem šepetu. In sem skušal prisluhniti, kaj je Jezus spregovoril na srce. Veliko prošenj sem imel s seboj, toda pomembno se je zahvaljevati – verovati, da smo že prejeli, kar smo prosili. Najpomembnejše pa je Boga slaviti.
Ja, to češčenje je bilo kar močna pokora. Povsem premočen sem se odpravil do penziona. Treba je bilo pripraviti kovček. Ki pa je zaradi premočenih oblačil tokrat težji kot ponavadi.
Nedelja, 29. septembra 2024
V nedeljo zjutraj zajtrk in slovo. Ob desetih smo »naročeni« v Vepricu za romarsko mašo. Tokrat so formalnosti na meji trajale dlje, ker so bili pred nami avtobusi. Morda bi storili bolje, če bi se odpravili deset minut prej, ker mnogi avtobusi iz Medžugorja odpeljejo ob »polni« uri. Pa nič zato. Pri Zagvozdu zapustimo avtocesto in nadaljujemo pot čez predor Sv. Ilija-Biokovo do obale, kjer se po obalni magistrali pripeljemo do parkirišča. Vepric je sicer na drugi strani te zelo prometne ceste, toda od parkirišča do svetišča vodi poseben most za pešce. Pri lurški votlini naletimo na skupino iz Velenja, ki jo spremlja kapucin br. Jurij, ki je še do nedavnega deloval v Celju. Zaradi močne burje tokrat ne bo mogoče obhajati maše zunaj. Zato se odpravimo v hišno kapelo, kjer se pridružim Mateju in njegovi glasbeni ekipi. Kapela ima velik Rupnikov mozaik in »kino« sedeže. Predvsem si zapomnim tisti del Tadejeve pridige, da ima tudi tišina svoj pomen.
Po koncu maše se samo izmenjamo – v kapelo pride naslednja skupina Slovencev, tokrat tista, ki sem jo srečal na Križevcu. Spet se srečava z Martinom in še nekaterimi znanci s Primorske. Čaka nas samo še nekoliko odmora za malico in WC, nato se spet z avtobusom vrnemo na avtocesto. Rožni venec, pričevanja, pa film Marijina zemlja. Vmes še postanek za kosilo na že znanem počivališču Zir. In nato še zadnji postanek malo naprej od Zagreba v smeri proti Krapini. Naše druženje se počasi izteka, zvečer prestopimo še mejo pri Dobovcu. Kakih dobrih dvanajst ur je skupaj s postankom v Vepricu trajala naša vožnja. Ni slabo.
Kaj pa duhovni sadovi romanja? Nekaterih za zdaj še nisem prepoznal, saj se bodo pokazali kasneje. Nekaj pa je jasno: začutil sem, da moram bolj darovati svoje talente in napore za evangelizacijo. Doslej sem se nečimrno in skoraj užaljeno držal ob strani. Bil sem prepričan, da bom svoja nekdanja vodenja romanj za vedno poslal na smetišče zgodovine. Zdaj vem, da temu ni tako. Toda brez blagoslova krajevne Cerkve ne bo šlo. Najprej moram sam goreti, šele nato lahko vnamem druge – kot je dejal naš škof, narodni buditelj bl. Anton Martin Slomšek. Prebujati moramo prave sadove romanj, da bodo ljudje bolj začutili tudi svoja vsakdanja občestva kot dar. Ker hitro podležemo diktaturi vsakdanjosti, ki nam postane zoprna, se od nje odtujimo in mislimo, da moramo doživeti nekaj izrednega. Toda tista prava svetost se izkazuje prav v vsakdanjosti. Romanja samo od časa do časa malo »precvikajo« to sedanjost, da naravnamo krmilo barke v pravo smer. Pot do pomoči drugim je lastna posvetitev, lastno spreobrnjenje in rast v svetosti. In zdi se mi, da se po tem romanju res obnavljam. Po upostošenju, ki ga je za seboj pustila epidemija covid19, se tudi moje služenje počasi vzpostavlja. In kar je najpomembnejše: odpuščam. In prosim odpuščanja.
Tekst in foto: Gašper Blažič
