Kako naj se kristjan odziva na trenutno dogajanje na sicer že kar pregovorno nemirnem Bližnjem vzhodu? Vprašanje je zapleteno glede na to, da se je zaradi mednarodne geopolitike praktično ponovila zgodba iz Venezuele. No, ne povsem, kajti iranski režim, ki je resnično nevaren za svetovni mir, je precej trši oreh od Madurovega režima.
Marsikdo se ob zgodbah s povratkom evakuiranih Slovencev priduša, malo nad njimi, češ kaj so rinili tja dol, malo pa tudi nad svetovno politiko, zlasti ZDA ter Izraelom. Velikokrat so te kritike zelo površinske in vidijo samo bombe, ki trenutno letijo predvsem iz Teherana na sosednje države. In povzročajo posledice ne samo za letalski promet, pač pa tudi pri globalnih cenah energentov. Zato ne preseneča, da marsikdo zlobno komentira, da sta Donald Trump in Vladimir Putin velika zaveznika. Ker bo Rusija zaradi zapore Perzijskega zaliva v položaju, ko bo edina lahko Evropi ponudila plin in nafto. Za ekstremno visoko ceno, se razume.
Vendar stvari niso tako enostavne, kot se zdijo. Ko spremljamo mednarodne politike, gredo informacije skozi filter posrednikov. Ki prepuščajo tisto, kar želijo, da ljudje slišijo. Informacije so torej filtrirane. Podobno je bilo že pri razmerah v Gazi. Večina tudi ne razume ozadij. Velikokrat se osredotočamo samo na to, kar tisti trenutek vidimo. To pa so rakete, ki frčijo iz Irana in rušijo vse okoli sebe. Govori se celo o iranskem napadu na Evropo.
Marsikdo se bo spomnil, kaj je v začetku svojega mandata govoril ameriški predsednik Donald Trump med vrsticami. Da namreč ZDA ne bodo več svetovni policaj. Toda tam, kjer bo potrebno, bodo ukrepali. Ko je šlo za padec Madurovega režima, je šlo za to, da je venezuelska nafta za smešno nizko ceno prihajala v roke Kitajcem. A to ni vse. Tudi v širšem smislu spadata Iran in Venezuela v kitajsko geostrateško območje. Ne pozabimo, da se v istem območju nahaja Rusija, ki ima prav zaradi Kitajcev “dovoljenje”, da že peto leto izčrpava Ukrajino na vojaški način. Iran pa je bil ves čas tudi podpornik jemenskih hutijevcev ter teroristov iz Hamasa ter Hezbolaha. To seveda velja za ajatolski režim v Teheranu, ki vlada neprekinjeno že od leta 1979, vpleten pa je v terorizem, pranje denarja ter predstavlja trajno grožnjo miru v regiji.
To samo po sebi ne predstavlja opravičila za t. i. preventivno vojno. Odpira pa vprašanja, kaj smo sami storili za mir na svetu. Papež Leon XIV. je v poslanici za letošnji postni čas pozval k drži spreobrnjenja, tudi na področju izgovorjenih besed.
Morda bomo lažje razumeli, če citiramo to, kar je v zadnjih dneh objavil medžugorski videc Ivan Dragičević:
“V teh dneh me mnogi kličejo in me sprašujejo: ‘Ali Gospa kaj pravi o vojni v Zalivu?'” Moj odgovor je Gospejiino sporočilo miru v kontekstu današnjih vojn.
Dragi bratje in sestre, živimo v dobi, v kateri novice skoraj vsak dan govorijo o konfliktih, delitvah in nemirih. Omenjajo se države, zavezništva, interesi, vplivneži … toda za vsako novico stojijo ljudje: družine, otroci, jokajoče matere.
V svojih sporočilih Gospa ne govori političnega jezika.
Ne analizira strategij ali vojaških načrtov. Njeno sporočilo je preprosto, a globoko:
“Mir, mir, mir – in samo mir.”
To ni slogan. To je materin krik.
1. Vojna se začne v srcu
Gospa nas uči, da se vojna ne začne na mejah, ampak v človekovem srcu.
Začne se, ko odpusti odpuščanje.
Začne se, ko prevlada ponos.
Začne se, ko človek pozabi Boga.
Danes opažamo konflikte v svetu, od Bližnjega vzhoda do Evrope, od napetosti med narodi do razkolov znotraj družin. Toda Gospa nas vrača k izvoru:
Mir se začne v meni.
Če v meni ni miru, kako ga lahko ima v svet?
2. Molitev in post: orožje miru
Devica Marija je že večkrat dejala, da se lahko celo vojne ustavijo z molitvijo in postom.
To je duhovna logika, ki presega politiko.
Svet verjame v moč orožja.
Nebo verjame v moč srca, ki kleči.
Ko družina moli skupaj, se podrejo zidovi.
Ko se ljudstvo posti in spreobrne, se duhovna klima spremeni.
Morda se ne moremo pogajati med državami, lahko pa:
molimo rožni venec za mir;
postimo se za spreobrnjenje sveta;
odpustimo tistim, ki so nas prizadeli.
To je naša odgovornost.
3. Mir kot osebna odločitev
Gospa Marija nas ne kliče, da bi bili zgolj opazovalci. Kliče nas, da bi bili nosilci miru.
V svetu, polnem hrupa, prosi za tišino.
V svetu, polnem sovraštva, prosi za ljubezen.
V svetu, polnem strahu, prosi za zaupanje v Boga.
Današnje vojne kažejo, kako je človek šibek brez Boga, a kažejo tudi, kako lačen je svet prič miru.
4. Kaj to pomeni za nas danes?
To pomeni:
Ne širite sovraštva z besedami.
Ne sodite ljudi in posameznikov zlahka.
Molite za vse, tudi za tiste, ki jih ne razumemo.
Gradite kulturo odpuščanja v naših domovih.
Kajti če v naših družinah vlada mir, se spremeni ves svet.”
Prvi korak do miru se torej zgodi v srcu. Jaz sem na potezi. Da odpustim. Da tudi tistega, ki me preganja in sovraži, nagovorim z jezikom, ki ne pozna sovraštva. Nismo sodniki in nismo maščevalci. Bog je tisti, ki maščuje, On plača. Nismo zato na svetu, da bi sodili Trumpu, Putinu, ajatolam, teroristom in kdo ve še komu. Lahko pa se jih spomnimo v molitvi. In nikogar ne preklinjajmo. Drža spreobrnjenja je pot, s katero lahko naša molitev za mir na svetu “premika gore”. Bog ima tudi za Bližnji vzhod – tam je doma tudi izvoljeno ljudstvo – svoj načrt. Kdor Boga zavrže in ga odrine, ne more doseči miru. Zato postanimo, kot bi dejala sv. Terezija iz Kalkute, “svinčnik Zanj”. In sejmo mir, ki je neoborožen in razorožujoč, kot bi dejal papež Leon.
