Pred nekaj leti, ko sem delal intervju s tedaj še murskosoboškim (danes koprskim) škofom dr. Petrom Štumpfom, me je sogovornik opomnil na dokaj skrb vzbujajoč trend med verniki: vse manj imajo vere, ostajajo pa zvesti določenim navadam, denimo maše za pokojne in za zdravje, procesije proti neurjem, medtem ko sami vere sploh nimajo. Vse stavijo na »magijo«, torej na neko navado, ki naj bi sama po sebi učinkovala.
Pojav mi je znan. Gre za nekaj, kar pojasnjuje »šunka-krščanstvo« za veliko noč, vendar je dejansko bolj problematičen. Karikatura takšne »vere« se na primer izkaže v kakšni objavi na facebooku. Na primer: »Vpišite besedo ‘amen’ in danes se vam bo zgodilo nekaj lepega.« In seveda sledi cela gora odgovorov. Celo nekatere svoje znance sem našel vmes. Bog kot avtomat, v katerega vržete kovanec. Zakaj pa ne?
Težava je, da Bog ne igra po tovrstnih naših »pravilih«. Zato ne preseneča, da je vedno več takšnih, ki izražajo svoje razočaranje nad Bogom. Vrgli so kovanec v božji avtomat, dobili pa – nič.
Pred tednom dni je bila tudi v župniji, kjer živim eno desetletje, procesija na praznik Svetega Rešnjega Telesa. Manj slovesna kot prejšnja leta. Nič petja evangelijev, nič posutega cvetja, tudi pevski zbor, v katerem pojem, je imel tokrat skromnejšo zasedbo. Udeležba je bila že na sami maši zelo skromna. Pa zapovedan praznik gor ali dol – mnogi »nedeljniki« niso prišli. Procesija pa je bila sploh skromno obiskana. Če ocenim čez palec, je tokrat prišla kakšna četrtina vseh tistih, ki so bili udeleženi na moji prvi procesiji v tej župniji (leta 2016). Kar je znatna razlika.
Nisem sicer vajen, da bi vse to ocenjeval zgolj skozi statistiko, je pa to zelo sporočilno. Procesija je navadno odmev prošnjih dni kake tri tedne prej in predstavlja vrhunec naših prošenj za ugodno vreme – zahvale pa sledijo na zahvalno nedeljo, torej v novembru. Ja, med neudeleženimi je veliko razočaranih ljudi. »Saj vidite, da nič ne pomaga.« In potem poslušam jadikovanje kakor-krščanskih kmetovalcev, ki se hitro ujamejo na limanice racionalnih razlag iz raznih ekosocialističnih krogov, ki nas prepričujejo, da smo pred podnebno katastrofo in da nekdaj takih neurij ni bilo, ker še ni bilo globalnega segrevanja. Mimogrede, ti isti kmetje ne razlikujejo »med petkom in svetkom«, zato opravljajo težja dela tudi ob nedeljah. Kako se že glasi Marijino naročilo v La Salette in v Porčinju, kjer je spregovorila po »naše«? Kako je že opomnila našo mistikinjo Magdaleno Gornik ob prvem srečanju?
Ljudje – in kristjani nismo izjema – imamo to neprijetno navado, da radi gradimo svoje osebne »babilonske stolpe«, s katerimi dokazujemo svojo neodvisnost, svojo moč, svoj ponos, nečimrnost, sadove svojega dela. V tej enačbi Boga ne najdemo. Ker ni potreben. Če pa že obstaja, je nekje daleč stran, mi pa »za vsak slučaj« vržemo še kakšen kovanec v njegov »avtomat«. Od časa do časa pa nas razne ujme, bolezni in druge tegobe postavijo na realna tla, ko spoznamo, da le nismo tako »vsemogočni«, kot se nam sprva zdi. In takrat se naši babilonski stolpi izkažejo kot ena sama huda zmešnjava, s katero si ne moremo nič pomagati. In smo na Boga še bolj jezni, ker je očitno brezbrižen ali pa celo sadističen v odnosu do nas.
Vendar pa, k sreči imamo izbiro. Lahko se namesto za nerganje odločimo za slavljenje. Lahko se namesto za magijo odločimo za resnično pravo vero. Razumem, da nas v župnijah niso učili o tem, kaj je slavilna molitev in kaj pomeni moliti/postiti/slaviti mašo s srcem (pomen tega sem razumel šele ob romanju v Medžugorje). Vendar pa, imamo možnost, da izstopimo iz našega avtomatizma in postanemo zavestni slavilci troedinega Boga. In s tem tudi posredniški molivci za tiste, ki so se od Boga oddaljili ali ga ne poznajo.
Sedaj pa k pričevanju o tem, kaj se je dogajalo včeraj (9. junija 2026) pozno popoldne in zvečer pri nas v Celju.
Že dopoldne so mediji objavljali opozorila pred močnimi nevihtami, ki naj bi v noči na četrtek zajele predvsem severni del Slovenije. Pri nas doma smo sicer doma uvedli navado, da kajenje s kadilom ter kropljenje z blagoslovljeno vodo prakticiramo celo leto, ne samo na božični večer. Včeraj sem to storil. V ponvico sem položil prižgano tableto iz oglja in nanjo položil zrnca smolnatega kadila. Nato pa na balkonu pustil, da se je dim s prijetnim vonjem dvigal v nebo in širil po soseski. Ni mi bilo mar, da bi zaradi tega izpadel čudak, tako kot Noe, ko je gradil svojo barko. Ob tem sem slavil Boga in klical blagoslov na sosesko, regijo in celotno Slovenijo, s prošnjo, naj Bog proslavi svoje ime med nami, naj pokaže svoje usmiljenje. Priznaval sem tudi vse mogoče grehe naše družbe in posebej moje neposredne okolice ter prosil odpuščanja in usmiljenja ne samo zase, ampak za vse, ki tu živijo, za prebivalce našega mesta, naše soseske, domovine. Boga sem slavil predvsem v duhu zadoščevanja, v imenu vseh tistih, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in ne ljubijo Boga (tako kot je to v posebni molitvi izrazil angel v Fatimi). Nato sem v imenu Jezusa Kristusa začel moliti proti silam zla in uničevanja, ki se manifestira preko strel, toče, močnega vetra in naliva. Priporočal sem se tudi priprošnji Marije pomočnice kristjanov, sv. Jožefa, ki je strah hudobnih duhov, svetega nadangela Mihaela, sv. Elije in sv. Valburge (zavetnice mojega rojstnega kraja, kjer sem živel do svojega 36. leta in nosi isto ime). V tem času se je vonj po kadilu vse bolj širil po soseski. Prosil sem Boga, da bi vsi, ki bi ta vonj zaznali, to prepoznali kot božjo navzočnost.
Nekje okoli 21.15 do 21.30, ko se je z zahodne smeri nevihtna celica že povsem približala naši soseski, sem še enkrat molil in slavil Boga. Nato je prišel brutalen prvi val nevihte z zelo hudim vetrom. Začela je tudi toča. Takrat sem začel z avtoriteto Jezusa Kristusa ustavljati točo. Tako da je padlo samo nekaj zrn. Vmes je zmanjkalo tudi elektrike, vendar ne za dolgo (očitno je veter premetaval daljnovode in je prišlo do začasnega varnostnega samoizklopa). V kontaktu preko vibra sem bil tudi s svojim sidrom iz skupine za moške Exodus90 – bil je ravno v molitvi pred Najsvetejšim. Odkar je bila uvedena ta molitev v Celju, tam doslej ni bilo hujših katastrof. Celo na šokanten 4. avgust 2023, ko so bile poplave, je bilo mesto tokrat obvarovano najhujšega. Ko sem po koncu naliva preverjal vrt, sem opazil, da je bil praktično nedotaknjen. Tudi drevesa v neposredni okolici niso bila poškodovana. Kar je pravi čudež, saj je bil veter naravnost brutalen. Kot sem rekel: toče le za nekaj zrn, torej za vzorec. Žal je bilo v nekaterih delih občine glede tega precej slabše.
A propos: ko sem kontaktiral svoj prvotni dom (na Gorenjskem), sem izvedel, da bo tam potrebno veliko večino povrtnin in sadja zavreči.
Bogu hvala, ker smo bili obvarovani hude škode.
Naj bo ta zapis spodbuda mnogim molivcem, da bi postali pravi posredniški molivci za tiste, ki ne znajo ali ne morejo moliti. In v poduk, kako ravnati v prihodnje, ko bo spet aktualna vremenska grožnja. Poletje se je namreč komaj začelo.
Gašper Blažič
