foto: Pixabay

O primeru Rupnik smo že pisali, zato bomo tokrat povzeli samo nekaj najnovejših odzivov.

Civilna iniciativa Dovolj.je je danes na spletni strani objavila svojo izjavo o tem primeru “Sodelavci in sodelavke Zavoda Dovolj je odločno stojimo na strani žrtev zlorab; zavračamo sleherno obliko zlorabe in se zavzemamo za ničelno toleranco. Sporočamo, da se na Zavod Dovolj je ni obrnila nobena oseba, povezana s primerom patra Rupnika. Zavod Dovolj je podpira pobudo o ponovnem odprtju kanonskega postopka. Rane zlorab namreč ne zastarajo. Želimo, da katoliška Cerkev postane varen kraj za vse.”

Bi več laikov na odgovornih mestih rešilo težave?

V rubriko Komentar tedna na Radiu Ognjišče se je na ta primer odzval tudi zaslužni redni  profesor dr. Janez Juhant. “Ne gre sicer za nasilje nad mladoletnimi, pač nad odraslimi osebami. Kljub temu je s temi obtožbami umetniško delo skupine dobilo moralni madež, Cerkev novo afero, katoličani pa za praznike grenak priokus. Škoda, da niso kar sami škofje tega objavili po konferenci, da bi vzeli veter z jader medijem.

Prizadetost ni le zaradi sramote cerkvi, pač pa zaradi žrtev, saj smo si upam, enotni, da nikomur, tudi vplivnemu človeku, ne smemo tolerirati nasilja, podobno kot v primeru Fotopuba ali drugod; torej nobenih zlorab v cerkvenih ali državnih ustanovah in ne nasilja nad mladoletnimi ali odraslimi, pa naj to počne župan, duhovnik ali kdo drug. Ni dobro govoriti o zastaranju, še posebej, če je znano, kdo ni pravočasno in odločno ukrepal.

V Cerkvi se ukvarjamo s sinodo, ki naslavlja tudi ta problem. Katoličani v Nemčiji zahtevajo odločnost glede zlorab v Cerkvi; zavzemajo se za žensko duhovništvo in poročene duhovnike in duhovnice, kar bo pripomoglo k večji usmeritvi realnim problemom družinskega in družbenega življenja, kot ga živi večina vernih. Seveda nas to ne bo rešilo krize vere in osvobodilo zlorab, a trdno družinsko življenje je poleg vere opora zoper malodušje in spodbuda za dosledno reševanje družbenih in cerkvenih problemov.

Samokritičnost katoličanov odpira za izzive mehkega medijskega totalitarizma in za stiske ljudi ter krepi vero vseh, posebej odgovornih v Cerkvi. Sklepi nemške sinode niso naleteli na razumevanje pri vodstvu v Rimu. V Sloveniji spremembe na tem in drugih področjih organizacije Cerkve še dodatno ovira vpliv političnih ozadij globoke države na življenje Cerkve. Bolj odločno pa si bo treba prizadevati za vključitev laikov pri graditvi zdrave družbe in Cerkve. Žal se celo spolni prestopki izrabljajo za pristranske interese posameznikov ali skupin; v Sloveniji tudi za medsebojno obračunavanje v Cerkvi in družbi, ki ga spretno izkoriščajo ali usmerjajo tranzicijski interesi, da vplivneži na civilnem področju pometajo pod preprogo svoje zlorabe, ker nismo dovolj odločni in kritični, da bi se uprli zlorabam in lažem. Strategi levice zato prikrivajo svoje posle in nas ropajo demokratičnih temeljev in jemljejo ugled državi.”

Kot torej pravi dr. Juhant, takšne afere dejansko dajejo veliko potuho sovražnikom Cerkve, posebej če so odgovorni v Cerkvi premalo odzivni. Komentar lahko v celoti preberete TUKAJ. Ker je vmes vpletel ideje nemške “sinodalne poti”, je to problem, ki ga bomo razčiščevali v kakšnem drugem komentarju.

Urednik Domovine Tino Mamić v uvodniku tiskane izdaje opozarja na nekatera nenavadna dejstva. “Vsi mediji pišejo in ponavljajo informacije prvih dveh medijev o spolnih zlorabah nad redovnicami iz skupnosti Loyola, vendar so doslej kot argument navedli le obtožbe zaradi »psihičnih zlorab«. Sestre skupnosti Loyola že več dni ne odgovarjajo na telefonske klice in pisma, čeprav vedo, da ravno Domovina odprto piše o korupciji in spolnih zlorabah znotraj Cerkve. Obtožbe zoper Rupnika vsekakor niso sad novinarske preiskave, ampak so v medije prišle, ker jih je nekdo iz Cerkve lansiral tjakaj. Ali je kaj resnice na tem, bo pokazala preiskava, ki je v teku. Tudi če se bo dokazalo, da so neutemeljene, pretirane ali celo zlagane, pa je bila škoda že narejena. Nepopravljiva,” je med drugim zapisal Mamić. 

Pri spovedi jo je duhovnik udaril. Odraslo osebo!

Na družbenih omrežjih pa smo našli tudi pretresljivo izpoved osebe, ki je pri spovedi doživela celo manjši fizični napad. “Zaradi zdravljenja sem bila v mestu, daleč od doma. Izkoristila sem priložnost in tam prosila za spoved. Pred spovedjo sva z duhovnikom imela pogovor, nato pa sva odšla v cerkev v spovednico. Želela sem si le eno: da bi mi vsaj za trenutek odleglo, da bi našla tolažbo in spodbudo. Da bi našla pomoč in usmeritev, kajti želela sem ozdraveti in živeti! Med spovedjo sem večkrat zaprla oči. Ker z zaprtimi očmi bolje vidim svojo notranjost. Njemu pa je šlo to zelo na živce. Vsakič mi je rekel, naj odprem oči in enkrat mu je bilo vsega dovolj. Udaril me je. Po glavi. Odprla sem oči in jih nisem več zaprla. V tistem trenutku se nisem zavedela, kaj se je zgodilo. Proces spovedi je bil intenziven, jaz trpeča in izmučena. Po njegovi molitvi sem bila kljub vsemu deležna velike milosti … udarec pa me je vseeno zaznamoval. Bolel je, nekje na skrivnem … vse do tega trenutka. Sedaj pa kriči, da to ni bilo prav!”

Da tu ne bo pomote: zapis ne govori o patru Rupniku, pač pa o nekem drugem duhovniku.

In naš komentar? Obstajajo sicer kdaj razlogi, da je treba “zaropotati”. Jezus je farizejem in pismoukom povedal marsikaj ostrega – tepel pa jih ni. Odgnal je sicer prodajalce iz templja, jim stresel denar in prevrnil mize, ampak ranil jih ni. To je bil sicer skrajno ravnanje, izraz Božje jeze zaradi onečaščenja nečesa, kar je sveto.

V primeru spovedi je bilo vse to ne samo nepotrebno in neprimerno, pač pa tudi težak udarec za samega Jezusa. Ki ni NIKOLI kaznoval spokorjene grešnike. In če Bog priteguje človeka “z vrvicami ljubezni”, je toliko bolj zavržno, da nekdo uporabi, bolje rečeno zlorabi zakrament Božjega usmiljenja tako, da stori nasilno dejanje, pa čeprav “simbolično”. Očitno bo potrebno v Cerkvi naglas in odkrito spregovoriti tudi o tej plati nasilja.

Uredništvo