To božjo besedo sem prejel v Bruslju, v prostorih Slovenskega pastoralnega centra maja 2011 v večernih urah, ko sem moral svoje bivanje v prestolnici Belgije ter EU prisilno podaljšati. Razlog? Ognjenik na Islandiji, imenovan Grimsvotn. Njegov izbruh je s pepelom prizadel letalski promet nad celotno Evropo.
Kot novinar sem se takrat udeležil konference, ki jo je v Evropskem parlamentu pripravil Študijski center za narodno spravo – tja je pravzaprav prispela skoraj celotna ekipa tega zavoda. Sam sem se tja odpravil ločeno, iz Trsta preko Rima do Bruslja – takrat je bila ta povezava cenovno ugodnejša kot iz ljubljanskega letališča do Bruslja. Načrtoval sem, da v Bruslju prenočim enkrat, vrnem pa se naslednji dan proti večeru. Ob koncu konference – bilo je zgodaj popoldne – sem dobil obvestilo, da je letališče Bruselj (Zaventem) zaprto. Začelo se je mrzlično iskanje možnosti alternativnih prevozov. Žal so bili tudi mednarodni vlaki že povsem zasedeni. Sledila je negotovost in kaos. Ni preostalo drugega, kot da se odpravim nazaj v Ixelles – Avenue de la Couronne, kjer domuje Slovenski pastoralni center in kjer sem zjutraj že spakiral. In mrzlično iskal preko svojega prenosnega računalnika možnosti. Pot z avtobusom do Frankfurta? V Nemčiji letališča še delujejo.
Čakal sem tudi, da bodo v SPC prišli prenočit sodelavci študijskega centra. Ne vem, kje so se mudili. Mene pa je vedno bolj premagovala utrujenost. Nisem mogel več. Naredil sem samo še zadnje – molil sem k Svetemu Duhu in po navdihu odprl Sveto pismo. Oči so se mi ustavile pri zgodaj citirani vrstici. Kot bi odmevalo: “Zdaj se naspi. Jutri zvečer boš že doma.”
Upati proti upanju. Zaupati v božjo pomoč v okoliščinah, ki so se zdele brezupne. Nekako pomirjen sem zaspal.
Naslednje jutro zjutraj sem zaslišal neko rogoviljenje. V spodnjih prostorih je nekdo pakiral. Planil sem ven iz sobe. Sodelavci iz študijskega centra so pakirali. Spodaj jih je čakal kombi. Iz Slovenije! Prostor je bil le še za dve osebi – zame in še za enega potnika, ki smo ga šli iskat spotoma v Franfurt. Nisem mogel verjeti.
Niti pozajtrkoval nisem. Samo na hitro sem zmetal svoje reči in se za silo oblekel. Zvečer istega dne sem bil že doma. Preostalo je samo, da grem naslednji dan po svoj avtomobil na tržaško letališče …
Ko danes spet berem to vrstico iz knjige preroka Jeremija in pomislim na številne ljudi, ki so ujeti na letališčih v arabskih državah in v veliki nevarnosti, se zdrznem. Toda Bog se proslavlja najbolj prav v takšnih situacijah. Tam je letalski promet odpovedal in nihče ne ve, kdaj bo spet vzpostavljen.
Podprimo ujete potnike z molitvijo!
Gašper Blažič
