(PREJELI SMO) Zakaj bomo kristjani v nedeljo na referendumu glasovali PROTI?

 Zakon med nas prinaša smrt. 

Ne glede na to, kako to imenujemo (pomoč pri prostovoljnem končanju življenja; samomor s pomočjo; pomoč pri samomoru; človeku prijazna smrt….) – zakon ppkž v našo družbo, v naša življenja prinaša smrt. In to na takšen način, da bi pri njegovi izvedbi zoper 5. Božjo zapoved (Ne ubijaj!) grešila oba, zdravnik, ki bi bolniku dal v roke smrtonosno zdravilo, in bolnik, ki bi ga zaužil.

 Zakon v stisko in greh postavlja zdravnike in medicinske sestre.

Zdravniki, ki smo se v življenju posvetili pomoči in lajšanju težav svojih pacientov, smo po tem zakonu postavljeni v vlogo rablja svojih pacientov ob njihovem koncu življenja. Zakon nam nalaga, da skupaj z medicinsko sestro obiščemo svojega pacienta in mu prinesemo smrtonosno snov. Pri njem počakamo, dokler ne umre, nato pa pokličemo mrliškega oglednika, ki v svoj zapisnik o vzroku bolnikove smrti napiše laž (ne bo smel napisati resnice, da je človek umrl zaradi samomora).

 Zakon v veliko stisko peha svojce,

predvsem tiste, ki za namero, da bo njihov svojec storil samomor z medicinsko pomočjo, ne bodo izvedeli ali pa ne bodo izvedeli pravočasno. Tako se ne bodo mogli od njega posloviti in urediti še kakšnih stvari, zamer, vprašanj, ki so do takrat ostala med njimi še nerešena.

 Zakon pacientu ne bo olajšal trpljenja, bolečin in drugih težav. Zakon ga bo ubil.

Žal mi je, ko slišim, da kdo pozna koga, ki je pred smrtjo trpel zaradi močnih bolečin. To ni prav. In je znamenje, klic po tem, da pri nas vzpostavimo ljudem še bolj dostopno paliativno oskrbo. Vemo, da imamo zdravniki zelo veliko različnih zdravil, s katerimi znamo olajšati težave umirajočih ljudi: bolečino, težko dihanje, slabost…  Zavzemamo se tudi za razvoj in širitev paliativne medicine, ki se ukvarja ravno s tem: olajšati in povečati kvaliteto življenja predvsem ob njegovem koncu. S takšnimi pacienti se srečujem v ambulanti in skoraj v vsakem dežurstvu. Nihče me še nikoli ni prosil, naj mu pomagam umreti (tudi moji kolegi povedo enako) in želim si, da tako tudi ostane.

 Zakon je slab zgled, kako rešujemo probleme. 

Zakon nas uči, da je v trpljenju edina rešitev samomor. Slovenci smo v samem vrhu samomorilnosti na svetu. Mnoge organizacije, društva, učitelji, vzgojitelji, starši, duhovniki, zdravniki… se srečujemo z ljudmi, ki aktivno razmišljajo o samomoru ali pa pomagajo ljudem v stiski, ko prebolevajo samomor svojega bližnjega. Ne morem dovoliti, da novi zakon drastično poveča število teh ljudi. Če srečam nekoga, ki bi se rad obesil, mu ne zategnem vrvi, in nekoga na robu prepada tudi ne potisnem v brezno. Rešitev za to je pogovor, sočutje, ljubezen, bližina…

 Zakon je protiustaven in močno v nasprotju z našo vero! 

V naši ustavi imamo napisano, da je človeško življenje nedotakljivo. 

Bog nam je v srce in dušo podaril željo po življenju in ne po smrti. Kot dober in ljubeč Oče nam je podaril tudi zapovedi in peta nas usmerja – Ne ubijaj. 

Vsak pacient, ki se zaveda, da bo kmalu umrl, si želi živeti še naprej, vsaj še malo, še kakšno uro… To sem že večkrat doživela, ko sem v dežurstvu obiskala umirajoče ljudi. Pred nekaj leti mi je umrla prijateljica, ki je imela možganski tumor. Ko sva se nazadnje v živo pogovarjali na Onkološkem inštitutu, mi je med drugim rekla: “Veš, Mojca, s puncami smo se navadile, da se vsak večer zahvalimo Bogu za lepo preživet dan. In potem Ga prosimo, da bi nam bil podarjen še en dan; in da bi bil ta dan lep.” Kako čudovit zgled vere!

Bog vas blagoslovi!
zdravnica in koordinatorka Mojca (karizmatična prenova škofije Celje)