Uvodno pojasnilo: Članek je nastal maja 1996, ko sem pri Slovencu kot lektor in prevajalec (ter po sili razmer − pomanjkanje ustreznega novinarja − tudi kot avtor uvodnika) sodeloval v skupini, ki je spremljala prvi papežev obisk v Sloveniji. Besedilo v ležečem tisku je »višji« izpustil zaradi »pomanjkanja prostora« (beri: cenzure); očitno mu moj odziv na nekatera žolčna nasprotovanja v tisku in na televiziji ni bil všeč. Priloga je izšla v sredo, 15. V. 1996.
Posebni prilogi na pot − PAPEŽ BO TRI DNI MED NAMI
Samo še današnji in jutrišnji dan sta pred dnem, ko bo v našo državo prišel na obisk papež Janez Pavel II.
“To je dan, ki ga je naredil Gospod! Radujmo se in veselimo se ga!” S temi svetopisemskimi besedami naš bralec in dopisovalec Ivan Glušič pozdravlja svetega očeta. Povedal je bistvo, zato je prav, da se mu vsi pridružimo. Naj bo zatorej ta radostni vzklik vodilna misel v praznično prilogo »Slovenca«, izdano ob zgodovinskem dogodku, ki mu v naši zgodovini ni enakega, zakaj papež prihaja na obisk k nam vsem. Sveti oče prihaja v našo samostojno cerkveno pokrajino in v našo samostojno državo, da nas potrdi v veri in da s svojo navzočnostjo med nami potrdi svoje zgodovinsko dejanje z dne 13. januarja 1992.
“Credo in unum Deum et unam sanctam catholicam et apostolicam Ecclesiam,“ pojemo že tisoč dvesto petdeset let. Nekateri, ki se imajo za razumnike, se ob tem spakujejo in temu oporekajo, pri tem pa v svojem sovraštvu do Boga in do Cerkve kažejo − milo rečeno − svoje nerazumevanje zgodovine. Ne glede na to, ali je bilo Morje adrijansko že od nekdaj slovansko ali pa smo v deželo na sončni in na senčni strani Alp prišli v času preseljevanja narodov, smo v “Evropo” vstopili šele takrat, ko smo − tako kot Karel Veliki − sprejeli krščanstvo in začeli izpovedovati vero v Boga po nicejsko-carigrajskem obrazcu. Zakaj prihajali so s severa in z juga, z vzhoda in z zahoda v nepopisni želji, da bi uničili naš narod, toda narod slovenski je v zgodovini obstal prav zato, ker je bil vedno − bolj ali manj − zvest naslednikom apostola Petra. In tako smo Cerkvi dali ali od nje prejeli dolgo vrsto pomembnih mož, ki so izoblikovali slovenski narod, čeprav nismo imeli ne kraljev ne cesarjev. Nekoč so papeži pošiljali krone barbarskim poglavarjem in jih povzdigovali v krščanske kralje in cesarje, na Slovence pa pozabljali, ker smo svoje ozemlje raje izgubljali, kot pa da bi ga drugim na silo jemali. Toda že papež Pij II. je leta 1462 potrdil škofijo v Ljubljani; ko jo je povzdignil v stolno mesto, je s tem zapečatil vidno središče, ki ga bo Janez XXIII. povzdignil v nadškofijo, Pavel VI. pa v metropolijo.
Ali ni bilo to dejanje Pavla VI. smernica za prihodnost, za našo tudi svetno osamosvojitev? Zaokrožena slovenska cerkvena pokrajina v mejah avnojske Slovenije je napovedovala samostojno državo. Nadškof dr. Jože Pogačnik, prvi metropolit in pesnik »Sinjih ozar« (zdaj čaka v Šenklavžu na beatifikacijo), je potrdil gibanje katoliških izobražencev, iz katerega je izšel predsednik slovenske osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, in pred upokojitvijo povabil v Ljubljano dr. Alojzija Šuštarja, uglednega duhovnika evropskega formata, neobremenjenega z jarmom medvojnih in povojnih dogodkov, da bi mogel v svetu ustvariti Sloveniji naklonjeno razpoloženje…
Papež Janez Pavel II. se ni uklonil zgodovini, ki je vlogo papeštva hotela odriniti na stranski tir. Sam ni bil sprejel tiare, zato v Slovenijo ni mogel poslati krone… Toda 13. januarja 1992 je priznal samostojnost naše države in tako drugim državnim poglavarjem pokazal, kaj je njihova dolžnost. In ti so ga − hvala Bogu − posnemali.
Ljubljano, naše glavno mesto, nekateri napačno imenujejo prestolnica, čeprav to ni. Toda 17., 18. in 19. maja 1996 bo − skupaj s Postojno in Mariborom − prestolnica svetá, zakaj tu bo “prestol slave vekovite”. Sem se bo oziral ves svet, saj tu bo poosebljena Skala, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.
Prihaja papež “De labore solis”, kot ga je bil imenoval sv. Malahija, irski menih in škof; prihaja papež, ki ga je dr. Joseph Maitre označil kot vsega vdanega truda polnemu delu v Gospodovem vinogradu v času težkih preizkušenj (lat.: labore = delo, solis = “od sonca”). Govor je o papežu, ki s svojo neutrudno delavnostjo sveti kot luč v temi. Prihaja papež Janez Pavel II., da nas potrdi v veri in da vsakega izmed nas vpraša: “Kakšna je tvoja vera − kako goreča, kako dejavna, prepoznavna? Si le nedeljski kristjan? Koliko se trudiš za duhovno življenje? Koliko skrbiš zase in za svojega bližnjega? Koliko se pri svojem delu oziraš na sočloveka, na Boga?”
V luči teh vprašanj tudi moremo razumeti “počasnost” kardinalske komisije: čas za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška še ni zrel. V pravem trenutku je papež Janez Pavel II. priznal samostojnost Slovenije, zatorej bo v pravem trenutku − ko bomo dovolj zreli − Slomška slovesno prištel med blažene.
Spoštovano bralstvo »Slovenca«! Sprejmite to prilogo ob papeževem obisku kot spodbudo za okrepitev zvestobe narodu in Cerkvi, zakaj “samo milijon nas je”. Če smo že narod samomorilcev, ne bodimo še samomorilski narod! Ne bodimo samomorilska država, ki namesto zdravih sadov ponuja papežu v pozdrav žive črve in ogrizke!
P. S. Moje védenje o papežu De labore solis izhaja iz knjige: LES PAPES ET LA PAPAUTÉ /…/ par L’ABBÉ JOSEPH MAITRE, Paris, Librairie P. Lethielleux, 1902. NUK: 140545 − N 2486/1957.
Marko Raztresen, Ljubljana
Opomba uredništva: Prav v teh dneh, ki prihajajo, bo minilo 25 let prvega papeževega obiska, tudi s tem namenom objavljamo ta prispevek, ki bo obudil spomine na tiste milostne dni sredi maja 1996.
