Ko bi kristjani današnjega časa lahko tipali Jezusove rane po vstajenju od mrtvih, bi seveda bile naše cerkve premajhne, saj bi se množice zgrinjale vsak dan okrog Vstalega Odrešenika.
Je pa VELIKA NOČ oz. VELIKONOČNI PONEDELJEK v gibanje poslala na tisoče kristjanov in iskrenih iskalcev Boga, ki so v tem tednu poromali v baziliko Sv. Petra. Na VELIKO NOČ je namreč papež Frančišek podelil svoj poslednji velikonočni blagoslov Rimu in svetu. Na VELIKONOČNI PONEDELJEK pa je odšel v Očetovo hišo.
Kako zelo zgovorna smrt. Kakršno življenje, takšna smrt! Bil je varuh življenja od spočetja do naravne smrti. Čeprav so se že mnogi spraševali v času njegovega najhujšega trpljenja ali bo kot papež Benedikt odložil pastirsko palico in ribiški prstan, se to ni zgodilo.
Njegov pontifikat je poln pričevanja že od trenutka, ko je sporočil, da se bo imenoval Frančišek. Cerkev je odprl za najbolj uboge, tiste na robu družbe. Papeževe besede so meso postale. Krmilo Cerkve je obrnil v čisto drugo smer, da bi ne treščila v ledeno goro, in se kot Titanic razbila. Kot Kristusov vikar na zemlji je Petrovo barko pogumno vodil od tega, da je močno prečistil vatikansko kurijo in cerkvene strukture osvobajal vsakršne gnilobe, do tega, da je dal jadra zdravemu in vitalnemu delu Cerkve, ki je potreboval podporo od zgoraj. Kot Frančišek Asiški, se je podal na pot med muslimane, kjer je z njihovimi voditelji, verskimi in svetnimi podpisoval mirovna prizadevanja. Zgodovinsko se je na Kubi srečal s moskovskim patriarhom Cirilom.
Najbolj prisrčen pa je bil njegov obisk Akamsoe na Madagaskarju. Papež Frančišek je vedel, kje je Slovenija, srečal se je s Petrom Opeko in Melanijo Trump. Okusil je in spoznal velikonočno potico. Njegova smrt je tako podobna smrti ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana, ki je ravno tako umrl v času, ko smo kristjani obhajali Jezusovo velikonočno skrivnost odrešenja.
Janez Turinek
