Ko sem te dni malo preverjal odzive na pastirsko pismo ljubljanskega nadškofa na družbenih omrežjih, odzivi niso bili prav navdušujoči. Tudi mnogi katoličani so nadškofa napadli. Češ, narod naj se odloči sam, brez agitacije. S tem, da je slednja dovoljena zagovornikom evtanazije. Nasprotnikom pač ne – ti so zagotovo sadisti, ki želijo ljudem čim več trpljenja.
Je pa zanimivo opazovati, kako se zagovorniki evtanazije ponavljajo in kopirajo med seboj – pri tem pa so trdno prepričani, da so »samosvoji«, da mislijo s svojo glavo in ne kimajo nekim tujim gospodarjem. Stare finte iz pamtiveka, sem si mislil. V času mojih študentskih let so mnogi na isti način opravičevali svoj a(nti)teizem. Pri tem so vedno dali vedeti, da je ideja o enakosti človekovega dostojanstva bolj kot ne mit. So nekateri, ki so »več vredni«, njihova mnenja veljajo več in so obvezujoča. Butasti ostali jih moramo poslušati in upoštevati, sami se seveda ne smemo oglašati – niti po nesreči. Kaj šele namerno.
Če smo nekoč razmišljali o idealih, ki so jih udejanili svetniki, kot denimo Izidor Završnik, ki se je, podobno kot sv. Maksimilijan Kolbe, v taborišču smrti sam postavil v vrsto za ubijanje namesto nekoga drugega, je danes očitno takšna drža ne samo zastarela, ampak celo nevarna prevladajoči miselnosti sodobne družbe. Govorim o »kulturi ega«, ki se je razlezla in prodrla celo v nekatere uradno krščanske programe, kjer udeležencem celo teološko utemeljijo, zakaj je potrebno najprej poskrbeti zase, zase in še enkrat zase. In da je na prvem mestu moj jaz. Če ga ne uveljavim, če se ne borim za samouresničenje, je vse zaman. In tovrstno nečimrnost gojijo kot vrednoto. Ki pa nima nobene zveze z zapovedjo »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ker je dejansko odrinila najvišje dobro (Boga) na raven forme, ponižnost pa razglasila za bolezen, ki jo je treba čim prej odstraniti.
Se še čudite, zakaj je vse več zakonskih ločitev, razpadov družin, vojn, prometnih nesreč (iz objestnosti) … ?
Nikoli ne bom pozabil leta 1998. To je bilo leto moje mature in začetka mojega študija. Tisto leto je bila tudi petdeseta obletnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Temu so posvetili Nikodemove večere (takrat je bil to Teološki tečaj) z naslovom »Ljubim, torej sem«, kar je sicer parafrazirana Descartesova najbolj znana misel, pa tudi tedanjo vsakoletno slavnostjo akademijo v Zavodu sv. Stanislava, kjer je kot slavnostni govornik nastopil tedanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm ter spregovoril o razmerju med človekovimi pravicami ter človekovimi dolžnostmi. Ter mimogrede omenil sedem grehov sodobne družbe: politika brez načel, trgovina brez morale, bogastvo brez dela, izobrazba brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter želja po uspehu brez truda in odpovedi.
Celoten govor je objavljen tukaj:
Morda mi je od vseh odzivov na nadškofovo pastirsko pismo še najbolj padel v oči odziv katoličana (seveda ne prakticira svoje vere), ki zatrjuje, da vsak o svojem življenju odloča sam. Zveni znano. Kje sem že to slišal? Seveda, pri vprašanju ubijanja nerojenih otrok. Tam denimo slišimo, da vsaka ženska o svojem telesu odloča sama. Ker je otrok pač del njenega telesa, dokler se ne rodi (pa različen DNK-zapis gor ali dol). Vsi bi o vsem odločali. Pa ne toliko o sebi, bolj o drugih. Včeraj je nacionalna televizija zavrtela videoposnetek ene od aktivistk Inštituta 8. marec, ki je skoraj jokala, ker jim ne uspeva povsem globalizirati legalizacije ubijanja nerojenih otrok. Kar je samo kamenček v mozaiku uradne propagande, ki sedaj skuša pod streho spraviti še »samomor s pomočjo«. Kar je sicer za ušesa prijeten evfemizem, s katerim vladajoči vnaprej pokrijejo svoje uničevanje zdravstva, zlasti pa paliativne oskrbe. In s tem hkrati rešijo upokojensko vprašanje, saj se bo na račun evtanazije pokojninska luknja zmanjšala. Le da nekaterih od vas, ki berete ta članek, kmalu ne bo več, ker vas bodo neprostovoljno »cepili« s kalijem.
Mi je pa zanimiva ta samozavest tistih, ki znajo vedno zrecitirati slavno mantro, da o svojem življenju odločajo sami. No, verjetno so se tudi odločili, da se bodo rodili. Da bodo govorili slovensko (in ne nemško ali angleško). Da se bodo rodili v moderni dobi in ne nekje v halštatskem obdobju. Da se bodo rodili v mirnem času v enem od slovenskih mest in ne denimo v 90ih letih v Čečeniji. Ja, res imamo veliko moč odločanja!
Kultura ega je pravzaprav težka samoprevara. Očitno uživamo, da živimo v mehurčku nekih utvar, iluzij o lastni vsemogočnosti, želji »biti kakor Bog«. Vendar je to velikokrat samo maska in kompenzacija za našo realno nezmožnost. Tovrstne samoprevare dejansko razkrivajo nemir sredi naših src. Človekovo srce se, kot pravi sv. Avguštin, spočije le v Bogu (in že eden od psalmov namiguje na to). Takšne samoprevare razkrivajo resnico o nas samih. Resnico o nezadovoljstvu s tuzemskim življenjem. Ki naj bi bilo eno in edino, čeprav v resnici ni.
Veliko je torej stvari, o katerih v resnici ne moremo odločati. Toda v nas je gotovo samo nekaj: hrepenimo po življenju. In po Življenju. Po tistem, ki je pot, resnica in življenje. Čeprav se morda niti ne zavedamo. Če bi se bolj zavedali, kako usodno početje je prevzemati v roke oblast, ki gre samo Bogu, bi zagotovo rekli glasen NE temu, kar nam sedanja oblast ponuja kot zdravilo proti trpljenju.
Pojdimo torej na referendum. Glasujmo PROTI. In molimo za zdravo pamet ljudi, da bo prepoznala vrednost življenja.
Gašper Blažič
