Za slovenski narod je 25. junij poseben dan. Na ta dan leta 1991 smo dobili svojo samostojno državo. Tistega dne so namreč poslanci slovenske skupščine sprejeli temeljne osamosvojitvene dokumente. To se je zgodilo po večdnevnem skoraj neprekinjenem zasedanju skupščine, ko so poslanci sprejeli amandmaje k tedanji republiški (še socialistični) ustavi in nato sprejeli Temeljno ustavno listino o samostojnosti RS (z ustavnim zakonom za njeno izvedbo) ter Deklaracijo o neodvisnosti. Istega večera so organi Republike Slovenije začeli prevzemati efektivno oblast (carine, mejni nadzor, pri letalskem prometu le omejeno).
Samostojna Slovenija je bila slovesno razglašena približno 24 ur kasneje s proslavo na ljubljanskem Trgu republike. Tistega dne so oklepne enote reškega korpusa JLA že prodirale proti mejnim prehodom na Primorskem, marsikje so jih tudi zaustavili, denimo na Vipavskem ter na Črnem Kalu. V noči, ki je sledila, so iz Hrvaške ter iz nekaterih slovenskih vojašnic (Vrhnika) krenile tankovske kolone proti mejnim prehodom z Avstrijo, Madžarsko in Italijo, ter do ljubljanskega letališča. Načrtovano je bilo, da z vnaprej načrtovano akcijo Okop komaj dobro razglašeno državo odrežejo od zunanjega sveta ter prisilijo v kapitulacijo. Postavljene so bile prve barikade, pri Novem mestu je bil izstreljen rafal, naslednje dni pa je jugoslovanska vojska udarila še z letali. Spopad se je zaključil s pogajanji na Brionih, kjer je ministrska trojka iz Evropske skupnosti (danes Unije) predložila pogoje za premirje. Nekoliko kasneje je predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije. JLA se je dokončno umaknila 25. oktobra 1991. Po ugotovitvi mednarodne arbitražne komisije, da je Jugoslavija razpadla, je Evropska skupnost Slovenijo kot samostojno državo uradno priznala sredi januarja 1992. Postalo je namreč jasno, da so bila pogajanja, ki jih je Slovenija po izvedenem plebiscitu decembra 1990 imela s predstavniki ostalih republik SFRJ, neuspešna. Načrti o konfederaciji in zvezi neodvisnih držav v jugoslovanskem okvirju so padli v vodo.
Če celotno zgodbo umestimo v širši zgodovinski kontekst, lahko rečemo, da smo po Božji milosti ujeli »nasmeh zgodovine«, kot bi dejal tedanji prvi demokratični premier Lojze Peterle. Mednarodna javnost, zlasti Zahod, je sicer podpirala slovenske demokratične procese in pot v večje spoštovanje človekovih pravic po vzoru Poljske, Madžarske in Češkoslovaške, precej težje pa je sprejela osamosvojitvene težnje. Dezintegracija v času, ko se je združevala Evropa in ko je Nemčija pridobivala tudi ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike, je bila zelo nezaželena, še zlasti, če se je dogajala zaradi »secesionizma in seperatizma«. Prevladoval je tudi strah zaradi (ne)nadzora nad sovjetskim jedrskim orožjem v primeru, če pride do puča v Moskvi in bi namesto Gorbačova prevzele oblast dogmatske, do Zahoda sovražno usmerjene sile. Na Zahodu kljub zavezam k spoštovanju človekovih pravic stavili na surovo realpolitiko – mnogi so tiho upali, da bo jugoarmada »naredila red« in trmastim Slovencem dala zgodovinsko lekcijo, s tem pa obdržala tedaj obstoječe stranje, v katerem bi Jugoslavija obstajala še naprej, v njej pa bi Srbija imela svojo vlogo balkanskega Piemonta in Prusije hkrati.
K sreči se nič od tega ni uresničilo, žal pa je precejšen del ozemlja nekdanje Jugoslavije zajela krvava vojna. Cena, ki sta jo plačala Hrvaška in BiH, je bila visoka. Marsikdo se ob tem sprašuje, ali se zavedamo, v kako napetih in negotovih okoliščinah smo prišli do samostojnosti. Sedanje razmere kažejo, da smo v dobrih treh desetletjih zamudili zgodovinsko priložnost, da bi iz tranzicije izšli kot zmagovalci. Predvsem razmere po volitvah 2022 kažejo, da se nismo veliko naučili iz zgodovine. Pač pa znamo veliko nergati, a bolj malo koristnega narediti.
Pohvalno je, da se vsaj enkrat letno spomnimo na molitev za domovino. Vendar bi moralo to molitveno gibanje postati stalno. Potrebujemo molivce za domovino. To je: posredniške, zastopniške, zagovorniške molivce, ki bodo tako kot nekdaj Mojzes stopili naprej pred Boga in prosili usmiljenja za svoj narod. Poglejmo primer Mojzesove molitve za grešno ljudstvo, ko si je naredilo zlato tele:
In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu. (2Mz 32, 9-14, besede poudaril avtor članka, op.)
Težko si predstavljamo, da je Bogu lahko žal zaradi nečesa. Toda Mojzesova vneta prošnja za usmiljenje je obrodila sadove: Bog ni uničil ljudstva. Podobno je bilo prizanešeno mestu Ninive, ker so se prebivalci spokorili, prerok Jona pa ni mogel razumeti usmiljene drže Boga.
Dandanes torej potrebujemo molivce in molitvene skupine, ki bodo izvajale zagovorniško molitev za naš narod, državo in tudi za Cerkev na Slovenskem v treh korakih:
- Prošnja za odpuščanje grehov, naštejemo tiste, ki jih poznamo, jih izpovemo, zmolimo skupno kesanje v imenu naroda, države in Cerkve.
- Slavljenje troedinega Boga v imenu tistih, ki jih zastopamo. Lahko pojemo slavilne pesmi, molimo rožni venec in izgovarjamo slavilne molitve, ki jih poznamo iz bogoslužja (Bog bodi hvaljen, Slava Bogu na višavah, Slava Očetu, Svet svet …)
- Prošnja za ozdravljenje, osvoboditev in obnovo naše domovine v vseh pogledih (najprej duhovno, nato politika, gospodarstvo, finance, sociala, zakoni, red …), vključimo tudi Cerkev na Slovenskem, naše škofe, duhovnike in vse, ki delujemo v življenju Cerkve.
Ne pozabimo ob tem na korake naše molitve: da se Bogu zahvaljujemo tudi za manj ugodne situacije, ki jih sprejemamo in prosimo, da se Bog proslavlja v njih. Pa tudi, da v ta namen naredimo tudi kakšno žrtev (post), darujemo mašo in da gojimo osebno držo spreobrnjenja in odnosa z Bogom. Molitve namreč ne jemljimo kot »magije«, ki deluje neodvisno od naše zavzetosti in spreobrnjenja.
Poklicani smo torej, da razvijamo mrežo posredniške molitve in povabimo tudi druge.
Gašper Blažič
