Od slovenske državnosti mineva 35 let. Ni ravno zelo okrogla obletnica, a vendar so dogodki, ki so takrat zaznamovali slovenski narod, že nekoliko bolj časovno oddaljeni, da so se zamenjale generacije. Tisti, ki smo to doživeli kot otroci, smo sedaj že globoko v srednjih letih.
V vsem tem času smo preživeli marsikaj lepega, pa tudi marsikaj hudega. Zazdelo se je, da boj za samostojnost samo še oddaljena epizoda, s katero se ne splača preveč ukvarjati. Pač, pustimo mrtvim, da pokopljejo svoje mrtve. Toda spominjanje je vendarle nekaj, kar nas lahko usmerja v prihodnost. Ni pa to dovolj. Potrebna je tudi hvaležnost in seveda zaupanje v Boga, da usmerja našo pot, kakor želi. Predvsem nam v blagor.
In velikokrat Bog riše ravno s krivimi črtami. Če ne kdaj prej, smo to lahko opazili ob letošnjih volitvah, ko se je – tik pred njimi – ponovno zgodil konstrukt, ki bi javno mnenje spet usmeril tako, da bi tudi v novem mandatu imeli zagotovljene položaje za tiste, ki so nam pred tem vladali štiri leta. Tokrat se je za volitve tudi veliko molilo. Na sam volilni večer se je sicer zazdelo, da se je vse skupaj zapletlo in da bomo morda morali na volišča oditi še enkrat. V javnosti so se pojavljale informacije o poneverbah v samem volilnem procesu. Kar je bil še eden od pokazateljev, da skuša nekdo zadržati oblast s pomočjo prevare.
Vendar so se stvari postavile na svoje mesto. Nedavno smo dobili vlado, ki vrača Slovenijo v normalnost. Ne glede na kričanje, da se je zgodila prevara. Težko je sicer preslišati medijske zvočnike, skozi katere užaljeni prejšnji oblastniki kričijo vse mogoče. A potrebna je tudi ta žrtev. V demokraciji je potrebno takšne tolerirati.
Slovenija se tako spet vrača tja, kjer je že bila. V družino svobodnih samostojnih narodov, ki so dobili svojo državo, a se zavedajo, da se ne morejo zapreti v svoj mehurček in se razglašati za velesilo. Ker to pač nismo. Leta 1989 je bila temeljna zahteva Majniške deklaracije »suverena država slovenskega naroda«. Ki pa je suverena le toliko, kolikor se narod zaveda te suverenosti. Vračanje k vrednotam, ki predstavljajo jedro slovenske pomladi, pomeni tudi neobremenjen pogled v prihodnost. Tudi zaradi nedavno sprejetega zakona, ki žrtvam komunistične revolucije končno vrača dostojanstvo. In jih vrača v civilizacijo. To je dejanje, ki ga prej ni premogla nobena sestava državnega zbora.
Tudi zato smo povabljeni, da nadaljujemo molitev za domovino. Tudi na konkreten način – v duhu zadoščevanja, prošnje za usmiljenje, s slavljenjem. Ali kakor je leta 1916 v Fatimi angel naučil molitev: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«
Slovenija se ni naključno osamosvojila prav na deseto obletnico začetka medžugorskih dogodkov. Naj bo torej tudi to praznovanje v znamenju hvaležnosti in prošnji po miru v naših srcih.
uredništvo portala Blagovest
