Mašniška posvečenja so za nami, pred nami pa so premestitve in osebna imenovanja v Cerkvi na Slovenskem. O njih smo že nekaj malega zapisali. In kakor smo navajeni, se bo tudi letos število župnij v soupravi povečalo. Kar je sicer stalen trend, ki mu ne moremo pobegniti.
Ne, ne bomo ponavljali že uveljavljenih jeremijad o tem, da je duhovnih poklicev premalo. Smo pač del razkritjanjenega zahodnega sveta. Slovenija je letos dobila štiri novomašnike, podatkov o morebitnih novoposvečenih slovenskih duhovnikih v tujini ni. Na drugi strani pa je denimo Bosna in Hercegovina, kjer živi zgolj okoli 450 tisoč katoličanov (v glavnem Hrvatov), letos dobila 14 novomašnikov, kar nas spravlja v majčkeno zadrego. No, res je sicer, da je od teh devet frančiškanov (pet iz province Bosne Srebrene ter štirje iz hercegovske province). Potem imamo zagrebško nadškofijo, ki je letos dobila osem novomašnikov, dvakrat več kot celotna Slovenija. V Varaždinu so jih posvetili pet, v Zadru tri, v Splitu dva (plus frančiškana iz Konga), v Sisku štiri, v Džakovu pet, v Dubrovniku tri, na Reki štirje… Med zanimivostmi naj omenimo, da je letos med hrvaškimi frančiškani duhovniško posvečenje prejel tudi sin nekdanjega ministra.
Žal nismo našli podatka o skupnem številu novomašnikov, a razlika je že ob teh podatkih zelo očitna.
V čem je poanta te razlike? Morda v tem, da je potreba po duhovnikih med Hrvati tudi v resnici precejšnja. Ne gre samo za golo pokrivanje župnijske infrastrukture. Ne glede na to tudi na Hrvaškem sprejemajo tudi duhovnike iz dežel, kjer že stoletja misijonarimo Evropejci – prihajajo duhovniki iz Afrike in Latinske Amerike. Nedaleč od slovenske meje v Istri, na območju vasi blizu Umaga (Karšete, Materada…) deluje kolumbijski duhovnik, potomec ameriških domorodcev (ali, kot jim mi pogovorno rečemo, »Indijancev«). Zanimivo, pri nas kakega velikega priliva novodobnih krščanskih misijonarjev ni zaslediti.
A če pustimo vse te primerjave ob strani, ne moremo mimo dejstva, da nam Bog vedno daje toliko duhovnih poklicev, kolikor jih v resnici potrebujemo. Če denimo potrebe po sveti spovedi v času prvega petka in prve sobote skoraj ni, je to nek pokazatelj splošnega verskega stanja med ljudmi. Veliko kristjanov, tudi duhovnikov, od aktivizma skoraj izgori, ob tem pa si ne vzamejo časa za duhovno okrepitev. Naša mentaliteta pa se še vedno vrti v kategorijah izpred petdesetih let, ko razmišljamo o tem, kako »zaflikati« čim več lukenj po izpraznjenih župnijah.
Dejansko imamo v tem času dve veliki skupini skušnjav pri odnosu do duhovnih poklicev (vsaj tistih kleriških). Ena je, da ponujamo vrnitev v predkoncilske čase, torej brez »modernizma«, kot nekakšen recept za rešitev. Češ, poglejte naša tradicionalna semenišča, ki pokajo po šivih, vaša, »modernistična«, pa so prazna. Pa je res tako? No, primerjati število »tridentinskih« semenišč s tistimi ostalimi (pokoncilskimi) je res za lase privlečeno, še bolj pa samohvala, za katero se dejansko skriva vladar tega sveta.
A druga skušnjava ni nič manj nevarna – govori o »načrtih«, da naj bi maše po župnijah imeli kar laiki, ker duhovnikov ne bo več. Pač, opravilo Božje besede, razdelitev obhajila in to je to. No, tovrstna »protestantizacija« katoliških obredov je bolj kot ne produkt iluzij. Zakramenta sprave pač laik ne more podeliti. In takšna vizija predpostavlja, da potreb po zakramentih ne bo več. Vse skupaj še najbolj smrdi po kakšnih marksistično navdahnjenih napovedih o tem, da bo religija enostavno izginila, ker ne bo več potrebna.
Obstaja pa tudi tretja vrsta skušnjav, to pa je jamranje nad mladimi, češ da so enostavno egoistični in Božjega klica NOČEJO slišati. Morda je težava v tem, da skušajo nekateri tudi z nekakšnim skoraj nasilnim novačenjem mladih ljudi »napolniti semenišča«, ob tem pa naredijo precej več škode kot koristi. Kajti klic v posvečeno življenje je dar in pride v srce. In kar je napomembneje: prinaša notranji mir. Ne moremo pa tega klica izsiliti.
Premislimo torej o sebi: kakšne so moje realne potrebe po molitvenem življenju, po zakramentih? Je to postranska stvar ali gre za dar? Sem hvaležen za dar maše, svete spovedi, bolniškega maziljenja? In če bodo naše potrebe po zakramentalnem življenju začele naraščati, bo tudi delilcev zakramentov sčasoma več. Teoretično, seveda, kajti v tako sekularizirani družbi je težko pričakovati premike čez noč. A vse se začne pri osebnem spreobrnjenju.
G. B.
