foto: Freepik, montaža Demokracija

Kar težko je napisati nekaj vrstic na spoštljiv način v okoliščinah, ko zaradi predreferendumske vročice padajo težke besede in se leviatan, ki se izraža v dveh besedah (“Smrt janšizmu”), znova prebuja. A vendar, potrebno je zapisati vsaj nekaj besed. Veliko jih je že bilo zapisanih, denimo na spletni strani Demokracije, zato tokrat ne bom predolg.

Morda najprej tole: referendumi so ena od varovalk v demokraciji, ki preprečujejo samovoljno vladajočih koalicij. Razumljivo je, da se komu (določeni) referendumi zdijo odveč, češ saj imamo poslance, ki sprejemajo zakone – in če o zakonih odloča večina, to pomeni, da za to večino stoji glas ljudstva. Vendar dosedanja zgodovina slovenskega parlamentarizma velikokrat ni dala prav vladajočim koalicijam – spomnimo se številnih referendumov o družini. Da, pa tudi o RTV smo ga že imeli, le da je takrat bilo odločanje v drugo smer – tisti, ki bi radi uveljavili (neustaven) novi zakon o RTV, so bili takrat proti. Vendar se večina udeležencev referenduma z njimi ni strinjala. Sedaj pa bi nam radi prodali m(M)ačka v žaklju, torej nekakšno depolitizacijo javnega zavoda, ki je iskrena približno toliko kot samooklicani “sestop z oblasti” pred dobrimi tridesetimi leti. Torej: nič.

Glede dolgotrajne oskrbe se je težje odločati, ker zagovorniki vlade operirajo z raznimi številkami, v katerih se večina ljudi, zlasti starejše generacije, le težko znajdejo. Zato se zagovorniki zakona zatekajo k raznim psihološkim trikom, češ da Janševa SDS sedaj ruši zakon, ki ga je sama sprejela (kar je seveda nonsens). A zakon, ki ga je prejšnja koalicija sprejela pred letom dni in smo nanj čakali 20 (!!) let, je bil letos poleti “popravljen” z enoletnim zamikom izvajanja, češ da je lani sprejeti zakon skrpucalo in neizvedljiv v praksi. Če seveda verjamete. Eno leto je dovolj dolga doba, da v tem času parlament sprejme zakon, ki bo legaliziral evtanazijo. Se zavedate, da s tem nekdo dobi pravico, da odloča o vašem življenju? Prav zato pa levico, ki nam vlada, dolgotrajna oskrba tako moti.

In navsezadnje, odločali bomo tudi o spremembi zakona o vladi, ki bi razširil število ministrstev. Verjetno vsi vemo, kaj to pomeni: predvsem širjenje državne uprave in s tem nove stroške zaradi političnih kapric zlasti ene od treh koalicijskih strank. Morda bo ministrstvu za “solidarno prihodnost” sledilo še ministrstvo za “zeleni prehod”, ki je za povprečnega davkoplačevalca hudo draga zadeva. Pomislite na primer, da novi standardi zaradi nemogočih ekoloških pogojev, ki jih postavljajo ekosocialisti iz EU, prinašajo podražitev (bencinskega modela) volkswagen polo za konkretnih pet tisočakov, zaradi česar je vse bolj verjetno, da bodo ta model, ki je bil več desetletij ikona nemške avtomobilske industrije, preprosto nehali izdelovati. Kar seveda ne pomeni, da se bodo električni avtomobili, ki so še vedno dragi za povprečen žep, kaj pocenili. In medtem ko si bodo razni politbirokrati izmišljevali nova ministrstva (in seveda antibirokratske revolucije, kot je bila konec osemdesetih v Srbiji, pri nas ne bo), bodo stroški javne porabe leteli v nebo.

Kdor ima rad svojo domovino in mu skupni blagor nekaj pomeni, bo v nedeljo glasoval (trikrat) PROTI. To seveda ne pomeni, da smo kristjani proti vsemu. Daleč od tega. Smo za pravico in resnico. Smo za solidarnost in za blaginjo. In navsezadnje, smo za svobodo medijev in medgeneracijsko sožitje. A to, kar nam sedanja vlada ponuja, nima nobene povezave z naštetimi vrednotami. Zato je zavrnitev takšnih zakonov na referendumu celo naša moralna in državljanska dolžnost. In računam, drage bralke in bralci, da se boste v nedeljo modro odločili.

Gašper Blažič, urednik portala