Včeraj smo na naši spletni strani objavili poročilo STA o tem, da je papež Frančišek za kardinala imenoval enega najbolj liberalnih škofov v ZDA in s tem poslal močno politično sporočilo (TUKAJ).
Novica, ki je zelo razveseljiva za ameriško demokratsko opcijo, je sprožila kar nekaj nejevolje med našimi bralci, češ zakaj objavljamo taka sporočila in v takšni obliki. No, treba je priznati, da avtor novice ne skriva navdušenja nad tem, da v ZDA papež ne bo dopustil morebitne “zlorabe” obhajila za morebitno politično propagando. Nekateri ameriški škofje se namreč nagibajo k temu, da bi odrekli prejem obhajilo politikom, ki se deklarirajo kot katoličani, a po drugi strani javno podpirajo abortus, evtanazijo, LGBT “družine” in podobne moralno sporne prakse. A to očitno ni tako preprosto in papež je očitno dal jasno vedeti, da zakramenti ne morejo postati stvar politične razprave.
Vendar naj najprej pojasnimo, da je poročilo STA o tem res napisano pristransko. Avtor namreč ne skriva navdušenja nad liberalno usmerjeno demokratsko opcijo. Po vsej verjetnosti je omenjeno poročilo napisal stalni dopisnik STA Robi Poredoš, ki očitno težko loči novinarstvo od političnega aktivizma, podobno kot nekateri njegovi novinarski kolegi v Sloveniji. V času, ko je bil Donald Trump predsednik ZDA, ga je namreč ves čas napadal in o njem pisal novice, za katere nismo mogli uganiti, ali gre res za novico ali za komentar. Vendar je bilo to pisanje vodstvu STA všeč in so to lepo objavljali na strežniku tiskovne agencije, ki se financira z davkoplačevalskim denarjem. Kar je očitno znamenje, da je pisanje takšnih novic krepost in ne greh.
Zdaj pa k samemu jedru problema. Gre za debato, ki se vleče vse od objave papeževega dokumenta “Radost ljubezni”, ko se je pojavilo vprašanje, ali smejo obhajilo prejeti tisti, ki se ločijo in nato ponovno poročijo (seveda samo civilno). Vprašanje je pravzaprav nerodno zastavljeno, saj bi moralo to veljati tudi za vse tiste, ki živijo “na koruzi”, torej neporočeni, a živijo tako, kot bi bili poročeni. A navsezadnje je tako, da duhovnik, ko deli obhajilo (in to ne gre za navaden kruh, ampak za živega Jezusa pod podobo kruha), ne more vsakogar posebej izpraševati, kako živi in ali ima na vesti kakšen težji greh. Morda se tu in tam zgodi, da duhovnik z darom razpoznavanja duš pri deljenju obhajila morda celo koga preskoči (takšen primer opisuje knjiga “Zmagoslavje srca”, ko je maševal pater Jozo Zovko in pri obhajilu ter molitvah s polaganjem rok “preskočil” gospo, ki se je ukvarjala z bioenergijo, kar jo je vznemirilo).
Vsak mora torej po svoji vesti presoditi, ali lahko sprejme obhajilo ali ne. Vemo pa, da smo vsi grešni, a težji grehi lahko postanejo razlog, da nam prejem obhajila v takem stanju lahko zelo škodi, ker na seznam grehov doda še božji rop. Na to opozarja tudi sv. Pavel: “Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa. Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.” (1Kor 11, 27-30)
Sv. Pavel pa poleg tega tudi opozarja, če bi sami sebe sodili, bi ne bili obsojeni. Vendar je nad nami Bog in torej ni vseeno, kako se odločamo. Pomembno je, da Gospodove zapovedi poznamo in izpolnjujemo, a težava je, da smo o tem slabo poučeni. “Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod.” (1Kor 4,4) Zato je tudi naloga škofov in duhovnikov, da opominjajo ljudstvo ter ga poučujejo v pravem nauku. Prostor za individualno razčiščevanje tovrstnih vprašanj pa je spovednica.
Je pa ob tej priliki pomembno opozoriti, da prejem obhajila ni nobena “nagrada” za moralno popolnost, ampak zdravilo za grešnike. Predvsem Janezov evangelij navaja veliko Jezusovih besed o tem, kaj pomeni uživanje Njegovega Telesa (in Krvi) za kristjana. O tem pričuje tudi duhovniška molitev, ki jo duhovnik izreče tiho, preden se sam obhaja: “Uživanje tvojega telesa in krvi, Gospod Jezus Kristus, naj mi ne bo v obsodbo in pogubljenje, marveč naj mi bo po tvoji dobroti varstvo in zdravilo za dušo in telo.” (vir: Rimski misal) Potrebno je torej, da imamo razčiščeno v sebi, ali smo pripravljeni pristopiti k obhajilu brez tveganja, da bi zagrešili skrunitev zakramenta ali morda celo koga pohujšali.
To pa seveda velja tudi za naše javno življenje in tu si moramo najprej sami izprašati vest, katere vrednote javno zagovarjamo in ali si morda z napačnimi usmeritvami zapiramo vrata zveličanja. Neredko se dogaja, da pri kakšnih mašah za domovino politiki iz strank, ki prezirajo nauk Cerkve, vseeno zdrvijo k obhajilu, da bi jih ljudje videli, seveda pa jim delilec obhajila ne more javno reči NE, saj bi to dejanje lahko razumeli kot politično nasprotovanje. Prav zato je potrebna previdnost in lotevanje te problematike z nekoliko drugačnega zornega kota, saj lahko javno odrekanje obhajila prinese precej več škode kot koristi.
Novoimenovani kardinal McElroy, škof v San Diegu, ki se je zoperstavil stališču nadškofa v San Franciscu (pri katerem je bil najprej pomožni škof) glede prepovedi Nancy Pelosi, da bi prejemala obhajilo, ker sama podpira abortus, je torej morda res dobil podporo papeža v diskusijah glede tega, ali je evharistijo dopustno politično instrumentalizirati. A bistveno je to, da bo 21 novoimenovanih kardinalov močno vplivalo na izbiro naslednjega papeža. In to bo zagotovo nekdo, ki bo podpiral kontinuiteto s sedanjim papežem Frančiškom.
C. R.
