Pred kratkim smo lahko v nekaterih slovenskih medijih prebirali prave jeremijade zaradi domnevne kadrovske “ugrabitve” Slovenske škofovske konference, kjer naj bi namesto zdrave kolegialnosti začelo prevladovati povzpetništvo. Ob tem so vse glasnejši glasovi tistih, ki menijo, da bi morali prvenstvo znotraj SŠK vrniti Ljubljani, tako kot je bilo že nekdaj.
Kot je zapisano na spletni strani SŠK, škofovska konferenca predstavlja sinodalnost škofov v lokalni Cerkvi ter njeno prilagajanje oblikam človeške družbe. Prva naloga škofovskih konferenc je skupno upravljanje pastoralnih vprašanj s splošnimi odloki, ki so zavezujoči tako za pastirje kot za vernike določenega ozemlja. Slovenska škofovska konferenca z različnimi pravnimi besedili, kot so statuti, navodila, smernice in pravilniki, ureja delovanje katoliških pravnih oseb v Sloveniji, duhovnikom in vernikom pa omogoča podporo pri pastoralnem, karitativnem in oznanjevalnem delu.
Slovenska škofovska konferenca, kot jo poznamo danes, je bila formalno ustanovljena leta 1993, ko jo je kot takšno priznal tudi Sveti sedež. Pred tem je obstajala slovenska pokrajinska škofovska konferenca kot neformalni organ znotraj tedanje Jugoslovanske škofovske konference. Do leta 2006, ko so bile na slovenskem ozemlju ustanovljene tri nove škofije, je bila SŠK številčno dokaj šibka, saj je zajemala tri škofe ordinarije ter največ tri pomožne škofe. Z ustanovitvijo novih škofij se je število škofov ordinarijev povečalo na šest, Slovenija pa je razdeljena na dve metropoliji (ljubljansko in mariborsko), vsaka od njih ima po tri škofije (oz. med njimi eno nadškofijo).
Prvi predsednik Slovenske škofovske konference je bil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi pa ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Franc Rode, (1997–2004). Tretji predsednik je bil od 7. decembra 2004 dalje mariborski škof msgr. dr. Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit. Četrti je bil od 16. marca 2007 dalje ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran, peti pa je bil od 11. januarja 2010 dalje ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Za šestega predsednika je bil 31. julija 2013 izvoljen novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan do 23. marca 2017. Sedmi predsednik SŠK je bil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki so ga člani SŠK izvolili na 99. redni seji v Kopru. Osmi predsednik SŠK je postal novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje za mandatno obdobje 2022–2027, podpredsednik pa je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Po statutu iz leta 2010 (TUKAJ) ni natančno določeno, iz katere škofije naj bo predsednik SŠK. Pomembno je le, da predsednik in podpredsednik SŠK nista iz iste cerkvene pokrajine. Pogled v preteklost sicer kaže na to, da je bil večino časa predsednik SŠK ljubljanski nadškof (kdorkoli je že bil). Izjemi sta bili obdobje 2004-2007 (mariborski nadškof dr. Franc Kramberger) in 2013-2017 (novomeški škof Andrej Glavan). Z letošnjim letom je vodenje SŠK prevzel lani posvečeni novomeški škof dr. Andrej Saje, kar je določene kroge zmotilo, češ saj je bil šele komaj dobro posvečen. No, to, da je bil v preteklosti več let generalni tajnik SŠK in da zato zelo dobro pozna ustroj in delovanje SŠK, so nekateri očitno spregledali. A bolj boleče naj bi bilo, da je aktualni ljubljanski nadškof ni niti predsednik niti podpredsednik SŠK, kar naj bi nakazovalo na določene zarote med škofi – vsaj tako lahko sklepamo iz zapisov nekaterih medijev.
A poglejmo nekoliko v soseščino. V sosednji Avstriji tamkajšnjo škofovsko konferenco vodi trenutni salzburški škof Franz Lackner (od 2020 dalje), pred tem je bil dve leti predsednik dunajski kardinal Christoph Schönborn, še prej pa graški škof Weber. Na Hrvaškem, kjer je škofij precej več kot v Sloveniji, tamkajšnjo škofovsko konferenco že deset let vodi zadarski nadškof Želimir Puljić. V še bolj številčni italijanski škofovski konferenci so letos maja izvolili novega predsednika, bolonjskega nadškofa Mattea Zuppija. Na Madžarskem pa je to győrski nadškof András Veres (od 2015 dalje).
Za kakšno veliko čast seveda tu ne gre, pač pa za odgovorno nalogo. Predsednik škofovske konference določene države je po oblasti le prvi med enakimi, ima pa nalogo nacionalnega moderatorja na nekem področju. Tudi v odnosu do civilnih oblasti. Prav včeraj je zato predsednik SŠK Andrej Saje v spremstvu podpredsednika SŠK obiskal premierja Roberta Goloba, kar sicer ni nič posebnega glede na to, da sedanjega premierja obiskujejo predstavniki določenih nevladnih organizacij. In morda se bodo nekateri spotaknili ob to, češ ali ni Cerkev po ustavi ločena od države? Pustimo ob strani napačno formulacijo te ločitve (ustava govori zgolj o ločitvi verskih skupnost in države, kar pomeni, da je država sama po sebi versko nevtralna in nima državne religije), a če bi ti kritiki imeli prav, takih obiskov Golob ne bi doživel. Podrobnosti delovnega obiska vodstva SŠK pri premierju Golobu sicer niso znane, verjetno pa sta oba škofa spomnila premierja na to, da Karitas nima na voljo neomejenih sredstev za blaženje socialnih stisk, ki se bodo ob draginji (in zlasti dvigu cen energentov) okrepile.
A pri tem ne smemo spregledati bistva: notranje razdeljena Cerkev bo zelo ranljiva za napade od zunaj in se ne bo mogla uspešno spopadati z izzivi družbe. Denimo, ob aferi Fotopub je katoliška javnost praktično umolknila, morda tudi zaradi bojazni, da bi sledil rafal obtožb o kolektivni krivdi za spolne zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki. V zakulisju sicer dokaj aktivnega sinodalnega dogajanja pa je mogoče slišati obtožbe, da je slovenska Cerkev vse bolj ugrabljena s strani »liberalnih« ali celo levičarskih krogov, ki naj bi se okrepili po prihodu dveh novih škofov, ki naj bi celo uvajali razvpite novotarije nemške »Sinodalne poti«. Za zdaj se še ni pokazalo, da bi bilo karkoli od tega res, kljub temu pa govorice ne prenehajo. In seveda notranje slabijo Cerkev na Slovenskem, saj se na ta račun razdor povečuje.
C. R.
