Ni težko uganiti, da je ponovna medijska obuditev afere z nekdanjim jezuitom Markom Rupnikom močno prizadela Cerkev na Slovenskem. Katoličani smo ob tem razdvojeni, zmedeni, tudi jezni. In predvsem, kar je sicer človeško, vendar žal nekoristno – vse bolj se zatekamo k stokanju, nerganju, godrnjanju. In smo neverjetno podobni izraelskemu ljudstvu na poti skozi puščavo.
Pot skozi puščavo je trajala nenavadno dolgo: 40 let. Prehodili bi jo lahko v veliko krajšem času, že v nekaj mesecih. Vendar je niso mogli. Vrteli so se v krogu, ves čas so se obračali k staremu suženjstvu. Imeli so celo skušnjavo, da pobegnejo nazaj v Egipt in se opravičijo za svoj pobeg. Ne glede na to, da je v tisti noči, ko se je zgodil eksodus preko Rdečega morja, padla vsa egiptovska vojska. Vendar so kmalu pozabili na vse to: suženjstvo je nenadoma postalo privlačno. Saj je res, da so bili nesvobodni, toda lonci mesa pa so vendarle bili.
Nič nenavadnega, da je ta svetopisemska tema izziv za mnoge znane pisatelje in mislece. Poljski mislec Józef Tischner je ob prehodu iz komunizma v demokracijo objavil svoje delo “Nesrečni dar svobode”, naš pisatelj Drago Jančar pa “Egiptovske lonce mesa”. Zelo zanimivo.
Ključ do rešitve pa se skriva v tem, kako smo pripravljeni reagirati na težke okoliščine. Nerganje in godrnjanje je sicer človeški in tudi spontan odziv. Toda ali smo res poklicani k temu, da se odzivamo nagonsko, da branimo svoje lastne kaprice in cone udobja? Merlin R. Carothers v svoji knjigo “Iz ječe v slavljenje – Moč slavljenja” pričuje prav o tem, kaj pomeni, ko se človek odloči, da bo v neugodnih okoliščinah slavil Boga. In s tem odpiral vrata milosti. Tudi pater Slavko Barbarić je vedel, kaj pomeni, če vzpostavimo drugačen odnos do nekega pojava, ki nas moti. Recimo, gremo na sprehod in nas dobi močna ploha. Bomo nergali zaradi dežja? Verjetno bomo zaradi tega še dvakrat bolj slabe volje. Če pa se za dež zahvalimo Bogu, se naš odnos s tem spremeni. Bog to obrne v blagoslov v vsakem primeru. V rokah imamo torej ključ do vrat milosti.
Tako je tudi z razmerami v Cerkvi. Zaznavamo njeno grešnost, ki je pravzaprav naša grešnost. Ne moremo vreči kamna, ne da bi bili sami brez greha. Postni čas nas vabi ravno k temu premisleku, k spremembi miselnosti in srca (metanoia). Kaj če bi se ob aferi Rupnik denimo ugriznili v jezik? In si rekli, “slavljen Bog, hvala ti, proslavi se v tej situaciji”? Te situacije sami ne moremo spremeniti, lahko jo sprejmemo in povabimo Boga, da se v njej proslavi. Naša slabotna narava tako prihaja naproti božji milosti, ki zmore več, vendar potrebuje našo naravo. Tako kot je Jezus potreboval pet hlebov in dve ribi, da je nahranil 12 tisoč ljudi.
Vabljeni smo torej, da se kot Mojzes postavimo pred Boga in prosimo za Cerkev na Slovenskem, tudi za našo domovino, politiko, vlado … Najprej v imenu vseh teh izrečemo grehe in se pokesamo v njihovem imenu. Nato slavimo. In nato prosimo za rešitev, za ozdravljenje in osvoboditev. To so tri osnovne točke posredniške molitve. Ne zavrzimo tega daru. Ni pomembno, ali Rupnika podpiramo ali ne, karkoli je že, odpustimo njemu in vsem, ki so v to vpleteni. Eden temeljnih ključev za vstop v milost je namreč – odpuščanje.
G. B.
