V sredo, 6. avgusta, je – na videz nepričakovano – zaživela nova molitvena pobuda za širjenje posredniške molitve “Milost in mir”.
Za zdaj je aktivna na facebook strani: https://www.facebook.com/milostmirslovenija
Zakaj ime “Milost in mir”? Ker gre za pobudo za motivacijo posredniških molivcev za Cerkev in narod. Da bi lahko naši državi izprosili številne milosti in da bi mir zakraljeval v srcih Slovenk in Slovencev. S temi besedami – milost in mir – je tudi sv. Pavel pozdravljal naslovljence v začetku svojih pisem.
Kaj je to posredniška molitev? To je molitev za druge – v Jezusovem imenu po Svetem Duhu prosimo Očeta. Ta vloga posredovanja v molitvi za druge je prevladovala v Stari zavezi, v življenju Abrahama, Mojzesa, Davida, Samuela, Elije in drugih prerokov. V Novi zavezi je Jezus srednik med ljudmi in Očetom. Oče pošlje Sina, da bi bil svet po njem zveličan. Jezus gre na križ, da bi za nas plačal to, kar bi morali poravnati mi, grešniki. Vendar so mnogi do tega brezbrižni. Prav zato je še posebej v sedanjem času pomembno dvoje: posredniška (zastopniška, priprošnja) molitev ter zadoščevanje (male žrtve, post).
Čudovit model posredniške molitve najdemo v Danielovi knjigi, 9. poglavje. Ima vse elemente prave posredniške molitve. Tako kot Daniel naj bi kristjani prihajali k Bogu Očetu za druge strti in kesaje, priznavali naj bi svojo nevrednost in zatajevali sami sebe. Prava posredniška molitev ne išče samo spoznanja Božje volje in uslišane molitve, ampak jo ima za uslišano, ne glede na to, ali nam koristi, in ne glede na to, kar nas stane. Prava posredniška molitev išče Božjo slavo, ne našo.
Tudi Mojzes je prišel pred Boga z veliko ponižnostjo, ko je ljudstvo grešilo z zlatim teletom. Ljudstvu je grozilo uničenje, Mojzes pa je prosil zanj in Bog se je usmilil ljudstva.
V sodobnem krščanstvu je zmotna miselnost, da so tisti, ki darujejo posredniške molitve, poseben razred »super kristjanov«, ki jih je Bog poklical v specifično službo posredovanja. Sveto pismo jasno pove, da smo vsi kristjani poklicani, da smo posredniki. Sveti Duh posreduje za nas v skladu z Božjo voljo (Rim 8,26–27). Tako tudi mi posredujemo drug za drugega. To ni privilegij, omejen na ekskluzivno krščansko elito; to je svetopisemska zapoved za vse. Pravzaprav je neposredovanje za druge greh. »In tudi nad menoj naj nikakor ne bo ta greh proti GOSPODU, da bi nehal za vas moliti!« (1Sam 12,23).
Spomnimo se tudi prve Cerkve, denimo Petra. »Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu« (Apd 12,5). Zanj je molila celotna Cerkev. Ne samo neki “elitni” kristjani. Vsi smo torej poklicani k posredniški molitvi. Lahko rečemo, da gre za privilegij, ki ga Bog daje vsem.
Katekizem katoliške Cerkve pravi takole:
2634 Priprošnja (sredniška molitev, posredovanje) je prosilna molitev, ki nas bolj upodobi po Jezusovi molitvi. Jezus je edini priprošnjik pri Očetu za vse ljudi, posebno za grešnike (prim. Rim 8,34; 1 Jn 2,1; 1 Tim 2,5-8). “Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu” (Heb 7,25). Sveti Duh sam “prosi za nas … in prosi za svete, v skladu z božjo voljo” (Rim 8,26-27).
2635 Posredovati, prositi v prid drugega je od Abrahama dalje lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju. V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih. V priprošnji tisti, ki moli, ne “gleda nase, temveč raje na druge” (prim. Flp 2,4), tako da celo moli za tiste, ki mu prizadevajo zlo (prim. Štefan, ki kakor Jezus moli za svoje krvnike: prim. Apd 7,60; Lk 23,28.34).
2636 Prve krščanske skupnosti so intenzivno živele to obliko sodelovanja (prim. Apd 12,5; 20,36; 21,5; 2 Kor 9,14). Apostol Pavel jih vključuje v svojo službo evangelija (prim. Ef 6,18-20; Kol 4,3-4; 1 Tes 5,25), toda tudi prosi zanje (prim. 2 Tes 1,11; Kol 1,3; Flp 1,3-4). Priprošnja kristjanov ne pozna meja: “za vse, za kralje in za vse oblastnike” (1 Tim 2,1), za tiste, ki preganjajo (prim. Rim 12,14), za tiste, ki odklanjajo evangelij (prim. Rim 10,1).
Kako poteka priprošnja molitev?
- Najprej za tiste, za katere molimo, prosimo usmiljenja in odpuščanja njihovih grehov. Tu ne nastopamo kot sodniki, ampak kot odvetniki. Smo njihovi zagovorniki, zavedamo se najprej lastne grešnosti, da bi mogli najti usmiljenje za te, za katere prosimo.
- Slavimo Boga s srcem, kakor zmoremo. Tudi za te, za katere molimo, tudi v njihovem imenu zadoščujmo Bogu. Denimo z molitvami, ki jih že znamo (Bog bodi hvaljen, Slava Bogu na višavah, Svet …), lahko z rožnim vencem, lahko z lastnimi besedami, lahko s slavilno pesmijo …
- Prosimo za tiste, za katere molimo, naj se jih Bog dotakne, naj jih osvobodi in ozdravi, naj jim podeli milosti, za katere prosimo, in se za to zahvaljujmo.
V tem primeru potrebujemo molitev posebej za naše državne voditelje, tako oblastnike kot opozicijo, najvišje funkcionarje, poslance v slovenskem in evropskem parlamentu.
Molitveno pobudo je že podprl celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.
Informacije: [email protected]
C. R.
