foto: Pixabay

“Inženirstvo človeških duš” je sintagma, ki se v slovenski publicistiki pojavlja večkrat. Vendar nima vedno enakega pomena. Pred kakimi dvajsetimi leti je tedanji državni svetnik, sedaj pa dolgoletni poslanec mag. Branko Grims v enem od svojih komentarjev preroško zapisal: “Za slovenske inženirje človeških duš je bil Orwell navaden vajenec.”

V preteklem komunističnem režimu so bili inženirji človeških duš propagandisti vseh vrst. Torej predvsem učitelji, novinarji in tudi – umetniki. Bili so družbeno-politični delavci, po dikciji Milana Kučana “vojaki revolucije”. Za socialistični realizem v umetnosti je to še posebej veljalo. Kot je zapisano na spletni strani Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani: “Po letu 1945 se je v našem prostoru uveljavilo umetnostno obdobje socialističnega realizma, ki je bilo tesno povezano s sočasno politiko in ideologijo, hkrati pa je zaznamovalo vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, tudi kiparstvo. Kulturnopolitično stališče vodilne politične struje je bilo jasno: prenesti »sovjetski« socialistični realizem na slovenska tla. Jugoslovanska komunistična oblast, za razliko od Sovjetske, ni nikoli uradno definirala oziroma deklarirala socialističnega realizma kot obvezujoče umetnostne smeri, je pa posredno vplivala na uveljavitev socrealizma z različnimi kritikami razstav, predavanji sovjetskih umetnikov, govori slovenskih politikov ter cenzuro.

Naročnik umetnostnih del je bila predvsem država. Prav z umetnostjo so namreč izvajali t. i. monumentalno propagando. Umetniki so kot »inženirji človeških duš« sodelovali pri prevzgoji ljudskih množic. Socialistična ikonografija je v ospredje postavljala predvsem motive herojske borbe in delovnega zanosa pri izgradnji nove socialistične države, ki so morali odražati brezpogojen optimizem in vero v socializem. Za umetnost socialističnega realizma je bila značilna kvazimimetičnost, umetniki so namreč morali v svojih delih prikazovati novo (heroično) realnost, neke vrste sanjski svet, ki ga je želela ustvariti partija. Prepovedano in cenzurirano pa je bilo ustvarjati pesimistične motive.”

Jasno je torej, da se je tu že pojavljal pramodel t. i. kulturnega marksizma, osvajanje množic skozi kulturo, kar je sicer razvil italijanski marksist Antonio Gramsci preko pojma “hegemonija”. Zanimivo je, kako so to dejavnost marksisti zelo radi pripisovali katoliški Cerkvi, da bi prikrili svojo dejavnost. Sprva je ta inženiring temeljil zgolj na močni propagandi, a kasneje se je z razvojem vzporednega mehanizma ta sistem izpopolnil, postal je precej bolj perfiden in kompleksen. Oklenil se je namreč t. i. javnomnenjskega laboratorija, ki javnega mnenja zgolj ne meri, ampak ga predvsem ustvarja. To je postalo pomembno predvsem po letu 1990, ko je bilo potrebno usmerjati volilno telo, da se je “pravilno” odločalo na volitvah. In kakor vidimo, je ta model zelo uspešen.

To je tudi odgovor na ključno vprašanje, kdo je naš okupator dandanes. Slovenijo okupira vzporedni mehanizem, ki je nastal ravno na podlagi projekta OF, torej nečesa, kar naj bi danes praznovali.

C. R.