Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,46-53): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« Peljal jih je ven proti Betániji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.
Kot nam poročajo evangeliji, se je Jezus po vstajenju prikazoval 40 dni, nato je šel v nebesa. Kaj to pomeni? Predvsem to, da od takrat dalje, ko je šel v nebesa, ni več viden kot običajen človek. Od vstajenja dalje se je sicer prikazoval v poveličanem telesu. Toda sedaj prihaja čas, ko bo življenje njegovih učencev drugačno. V drugi polovici velikonočnega časa beremo predvsem dele Janezovega evangelija in sicer iz tistega dela, ko Jezus pripravi dolg govor na veliki četrtek, svojo oporoko, v kateri napove, da bo poslal Svetega Duha. Cerkev nas preko Božje besede v tem času želi spomniti na to obljubo. Ko se Jezus v tej svoji vidni podobi umakne, nastopi čas delovanja Svetega Duha – vse do konca sveta. Čeprav Jezusa ne vidimo kot človeka, ostaja z nami vse dni do konca sveta prav po Svetem Duhu, ki nam ga je poslal.
Pri evangelistu Luku je Jezusov vnebovhod pospremljen s sklicevanjem na prerokbe o trpljenju Mesije. Na to je Jezus spomnil tudi oba učenca na poti v Emavs. Potrebno je bilo, da je šel skozi ta krst, to potopitev. Jeruzalem je začetek, prvi kraj, kjer se oznanja spreobrnjenje v odpuščanje grehov. Jezus je namreč tisti jagnje, ki ODJEMLJE grehe sveta – vzel jih je nase enkrat za vselej. Če smo v velikonočnem času poslušali tudi odlomke o povratku apostolov v Galilejo, kjer se jim je Jezus prikazal ob jezeru, so sedaj spet vsi zbrani v Jeruzalemu. In tam naj bi po Jezusovem odhodu v nebesa počakali na binkoštni dan. Moč z višave, ne nekaj človeškega in naravnega. Počakati morajo na nadnaravno.
Kot pravi evangelist Luka, jih je Jezus peljal v smer proti Betaniiji, tisti vasi, kjer je pogosto dobival zavetje pri Lazarju, Marti in Mariji. Prav v tej smeri je bila tudi Oljska gora. Zanimivo je, kakšna je reakcija učencev. Jezusovega slovesa niso jemali kot nekaj žalostnega, ampak so se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so namreč opogumljeni z Jezusovim blagoslovom. Sedaj nastopi čas njihovega zbiranja v templju, kar se sliši nenavadno, saj se strasti tistih, ki so Jezusa križali, še niso pomirile. Toda, kot bomo videli, je Sveti Duh učence, ki so se do sedaj skrivali, opogumil za novo poslanstvo. Prosimo Svetega Duha, naj tudi v nas prebudi poslanstvo, ki nam ga je namenil.
C. R.
