Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,1-10)
Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«
Na velikonočno vigilijo doživimo slovesen prehod iz temin smrti v novo življenje. Krst je dejansko podoba tega prehoda. Je namreč potopitev in ponovno vstajenje iz vode. V zgodovini odrešenja je bila velika noč povezana z odhodom Izraelcev iz egiptovske sužnosti. V tisti noči je namreč Bog posegel z močno roko tako, da je udaril egiptovske prvorojence, Izraelci pa so morali v naglici oditi. Egiptovska vojska jim je sledila, a jih je nato zalila voda v Rdečem morju. Mojzes in izraelsko ljudstvo pa so šli sredi morja po suhem. Tako se na vigilijo spominjamo različnih zavez med Bogom in ljudmi. Nova in večna zaveza pa je nastopila s darovanjem Božjega Sina na križu. Vendar je močnejši od smrti – vstal je, kakor je pred tem napovedal.
Letošnji evangelijski odlomek na vigilijo je iz Matejevega evangelija. Na prvi pogled se zdi nekoliko protisloven, pa tudi poročila evangelistov o vstajenju se nekoliko razlikujejo. Matej omenja dve ženi: Marijo Magdaleno (o tem se vsi strinjajo, da je bila ona prva pričevalka vstajenja) ter zelo verjetno Marija, mati apostola Jakoba mlajšega. Prišli sta ob svitu, a tisto glavno se je zgodilo že pred njunim prihodom. Angel iz nebes – podobno kot ob Jezusovem rojstvu v Betlehemu – je odvalil kamen, stražarji – verjetno so bili tako rimski vojaki kot tudi tempeljski stražarji – pa so od strahu popadali na tla. Podobno kot takrat, ko so prišli Jezusa prijet v vrt Getsemani in se je razodel “Jaz sem.” Kar je pravzaprav razodetje Božjega imena. Obe ženi pa sta od angela prejeli prvo oznanilo odrešenja, z naročilom, naj to sporočita učencem. Ob soočenju s tem sporočilom sta se mešala strah in veselje, kar je razumljivo. Na poti nazaj sta se srečali z Vstalim, ki je pravzaprav ponovil angelove besede.
Zanimivo je, da napoved omenja Galilejo. To je kraj prvega začetka. Jezus je, čeprav je bil rojen v Betlehemu, kasneje odraščal v Nazaretu in vsi so ga poznali kot Nazarečana. Njegovo poslanstvo se je začelo v Galilejo, zlasti v krajih ob Genezareškem jezeru, kjer je tudi poklical prve apostole. Jezus tako vabi učence, naj se vrnejo h koreninam, k prvim začetkom. Kako se je vse začelo? Kaj so takrat občutili, kakšna pričakovanja so imeli? Verjetno niso pričakovali smrti na križu ali pa so preslabo poslušali. Zdaj morajo na ta tri leta skupnega druženja z Jezusom pogledati v novi luči. Jezus je tisti, ki vodi. Pred njimi gre v Galilejo, kar ni toliko mišljeno v časovnem in krajevnem smislu, pač pa da se spet vrnejo na kraj prvega začetka – navsezadnje se je binkoštni dogodek nato zgodil v Jeruzalemu. In res je bilo eno od Jezusovih prikazovanj po vstajenju prav ob jezeru, kjer je nato Peter trikrat potrdil svojo ljubezen.
Ta noč je torej priložnost, da se spomnimo svoje prvotne poklicanosti – in to je sveti krst. Prosimo za obnovitev krstnih milosti. To je naša “Galileja”, kjer lahko srečamo Jezusa.
G. B.
