Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,1-19): Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.
Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjič rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«
V tednu, ki sledi tretji velikonočni nedelji, bo posebna molitvena osmina za duhovne poklice. Zgornji odlomek nam na nek način odstira, kaj pomeni biti poklican. Jezus uresniči svojo obljubo. Pred svojimi učenci pride kot Vstali v Galilejo. Sedaj je poveličan, vendar kljub temu razodeva, da je res Vstali, da je isti Jezus, ki je umrl na križu. Mnogi tega še niso doumeli.
Del apostolov se odloči, da se bo spet lotil svojih vsakdanjih opravil. Tako kot v času, preden jih je Jezus poklical. Čeprav se morajo preživljati z delom svojih rok in je na nek način razumljivo, da se lotijo nekega opravka, s katerim so se preživljali, jih znova daje skušnjava, da bi se vrnili v staro življenje. In celo pri takšnem opravku se lahko znova srečajo z Vstalim. Zdi se, da se spet ponavlja odlomek, ko Jezus daje nenavaden nasvet ribičem po celonočnem neuspešnem ribolovu. Takrat je Peter ves presunjen ob obilnem ribolovu priznal svojo grešnost. Tokrat ga učenci ne prepoznajo takoj. Pravzaprav pa ga prvi prepozna Janez, najmlajši od apostolov, in sporoči Petru.
Pravzaprav je nenavadno, da pride skupinica apostolov z obilnim ribolovom, obenem pa jih Jezus, ki jih prej sprašuje, če imajo kaj za prigriznit, sedaj vabi na obed. Ponudi jim pečeno ribo in kruh. Tako kot učencema v Emavsu je spet on gostitelj. Marsikomu se bo ob tem obudil spomin na pomnožitev kruha in rib.
In nato sledi pogovor Jezusa s Petrom. Slednji mora tako, kot ga je trikrat zatajil, trikrat potrditi svojo ljubezen. Čeprav, kakor vidimo tudi v grškem izvirniku, pri izrazih “ljubiti” in “imeti rad” ne gre za povsem iste pomene. Peter se zaveda svoje krhkosti in to prizna, Jezus pa ga povabi, naj bo odslej on, Peter, oskrbnik ovac, ki mu jih je zaupal dobri pastir. Dokler ne pride njegova ura smrti. Jezusovo povabilo “Hodi za menoj” se tu spet zdi kot spomin na tisto izpoved vere pri Cezareji Filipovi, ko je Peter, kot mu je Jezus tedaj dal ime, pozabil na to, kar je pravkar izrekel, in branil Jezusu, da bi šel v trpljenje. Sedaj mora Peter to ponotranjiti. Jezus je tisti, za katerim gredo učenci. Vstali Kristus nas tako vabi, da v svoji krhki ljubezni vendarle dajemo od sebe, kar moremo, in gremo za Njim.
C. R.
