Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)
Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Odlomek, ki smo ga v velikonočni osmini že poslušali, nam je znan. Gre za dogodek, ki se zgodi na dan vstajenja. Razočarana učenca – bržkone je šlo za širši krog učencev in ne za člane dvanajsterih apostolov – zapustita Jeruzalem. Imela sta velika pričakovanja, a vse skupaj se je sesulo. No, vsaj tako sta doživljala. Očitno je bilo njuno mesijansko pričakovanje precej izkrivljeno. Mnogi, ki so tedaj upali na rešitev Izraela, so imeli v mislih osvoboditev Izraela izpod tiranije Rimljanov. Pohujšalo pa jih je prav to sodelovanje med tempeljsko duhovščino ter rimskim upraviteljem, pa tudi pasivnost Jezusa, ki bi s čudežem lahko v trenutku premagal vse. Vendar se je pustil obsoditi in usmrtiti.
Odpravila sta se v svojo domačo vas. Na poti se jima pridruži Jezus, vendar ga nista prepoznala. Preveč sta bila potopljena v svoj svet razočaranja. Vendar je Jezus tisti, ki najprej pusti, da se “izkašljata”. Posluša njuno tožbo. In se dela, da ne ve ničesar, kar se je dogajalo. Ironija pa je, da je prav on daleč najbolj vedel. Posluša, kaj govorijo o njem. Tudi to, da so žene našle prazen grob in imele srečanje z angeli. In šele nato Jezus spomni na njuno šibko vero. Njegova razlaga vsega, kar so do sedaj povedali preroki, dejansko vse združi v celoto – pokaže, da je bil napovedani Mesija tisti, ki bo moral trpeti in iti preko smrti v svojo slavo. Najbrž sta bila učenca ob tej popotni katehezi krepko začudena. Vendar ju je nagovorila. Ta tujec pa res veliko ve!
Ta pot v Emavs je dejansko nekakšno ponavzočevanje svete maše. Vsi smo na poti v nebeško domovino. Na tej poti poslušamo božjo besedo in njeno razlago. Celo ena od evharističnih molitev pravi takole: “Kakor učencema na poti v Emavs tudi nam razlagaš pisma in lomiš kruh.” Jezus ju torej najprej poduči. Predstavi jima vso zgodovino odrešenja preko Stare zaveze. In ne da bi se zavedala, zaznavata nekaj drugačnega. Vse to sta že poznala, a vse nekako vidita v novi luči. Toda Jezusa prepoznata šele, ko ga povabita v svoj dom in jima razlomi kruh. Kot da je sedaj on tisti, ki je gostitelj. In v tistem hipu izgine. Ta skrivnostni popotnik je Vstali. Sedaj ga prepoznata in se takoj vrneta v Jeruzalem. Tako rekoč sredi noči. Tako zelo se jima je mudilo. In tam se je njuno pričevanje srečalo s pričevanji tistih, ki so ga prav tako srečali kot Vstalega.
Zanimivo pri tem je, da se tu srečuje sporočilo velikega četrtka – ko Jezus preko darovanja samega sebe pod podobama kruha in vina izpričuje svojo trajno navzočnost med nami – ter sporočilo o času od velike noči do konca časov, ko Jezus ostaja na skrivnosten način med nami. Nevarno pri tem je, da ga ne prepoznamo in da ostanemo ujeti v lasten mehurček skrbi ter žalosti. Ko prepoznamo Vstalega, se vračamo nazaj v občestvo. Vstalega pa lahko prepoznamo, če se odpovemo lastni slepoti. Ta slepota je predvsem slepota srca. Lahko vidimo z lastnimi očmi čudeže, pa začnemo iskati izgovore. Zato prosimo Boga, naj nas ozdravlja slepote srca, da ga bomo vedno lahko prepoznavali – in da se bomo tudi v občestvu v Svetem Duhu prepoznavali.
G. B.
