Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1-11): Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Za tiho nedeljo, še zadnjo nedeljo pred začetkom velikega tedna, se ta odlomek zdi kot nalašč. Tu se že pojavlja Oljska gora kot kraj, kjer se začenja Jezusovo trpljenje. Tokrat se še vedno dogaja drama, ko se farizeji in pismouki verbalno spopadajo z Jezusom. Skušajo ga spraviti v zanko. Tokrat so mu “nastavili” poročeno ženo, ki so jo zasačili pri ljubimcu. Prešuštvo torej. Za tedanje predpise vredno smrtne kazni. Tudi Jezus je že govoril o prešuštvu. Denimo takrat, ko je pojasnil, da je Mojzes zaradi trdosrčnosti ljudi dovolil ločitev, a od začetka ni bilo tako.
Jezus je v dokaj nenavadnem položaju. Ta čas piše s prstom po tleh. Dela se, kot da se vsa ta burka njega niti najmanj ne tiče. Nič ni znano, kaj je pisal po tleh. Morda grehe tožnikov? Tega ne vemo. Ostane skrivnost. Tožniki se tokrat sklicujejo na Mojzesa. Sedaj se mora odločiti. Ali je zvest izvrševalec postave ali pa odpadnik. Če je prvo, potem je neusmiljen. Če je drugo, potem ni od Boga. Tu se pojavi ta slavni manihejski dualizem, ki pa ga Jezus preseže. Vsi ti tožniki so pripravljeni kot krvoločne zveri planiti na žensko, ki so jo pripeljali kot ujetnico. Toda Jezus odgovori, kot smo prebrali: kdor je brez greha …
In tu se dejansko pojavi paradoks. Jezus je tu tisti, ki je brez greha. On bi imel pravico, da vrže prvi kamen. Ni ga vrgel. Vsi ostali, ki so to slišali, so se znašli v zadregi. Nihče ne bi mogel vreči kamna in se izogniti obtožbi hinavščine. In dejansko bi moral prvi vreči kamen prav prevarani mož te ženske. Toda evangelist ga ne omenja. Morda zato, ker je tudi sam sokriv za to prešuštvo.
Jezus ni prišel jemat življenja. Ni prišel obsodit. Prišel je reševat. Ni prišel relativizirat greha, ga opravičevat in vnašati zmedo. Pokazal pa je, da je človeška težnja po zadostitvi pravici lahko le maska za opravičevanje lastnih sebičnih interesov. Navadili smo se, da opravičimo sebe tako, da obtožimo drugega. Jezus tu pokaže na pomanjkanje ponižnosti. On je pravzaprav tisti pravi sodnik. Ne moremo se postavljati nad njegovo sodbo. In prav spovednica je danes tisto sodišče, ki deli usmiljenje. Stopimo skozi ta vrata usmiljenja. Grešnici je oproščena kazen, ker je šel Jezus tudi zanjo na križ. On je plačal kazen zanjo. Tudi zame.
C. R.
