Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«
Vpogled v prvo berilo te nedelje nam govori o tem, kako sta Janez in Peter šla v Samarijo, da sta na krščence položila roke in so prejeli Svetega Duha. Lahko bi rekli, da sta šla »birmovat«. Vse to se je dogajalo v času prve Cerkve po binkoštih. Binkošti je torej nek trajen dogodek. Jezus nam v tem evangelijskem odlomku govori ravno o tem. V svojem poslovilnem govoru po zadnji večerji je spregovoril tudi o Svetem Duhu, ki pa se mu ta svet upira. Jezus odhaja v tej telesni podobi, a po Svetem Duhu ostaja trajno navzoč. Le v Svetem Duhu namreč lahko prepoznavamo Jezusovo navzočnost v tej dobi med »že« in »še ne«.
Zanimivo je, kako se tu na nek način spojita dva elementa. Prvi je izpolnjevanje zapovedi, kar ni goli formalizem. Zapovedi izpolnjujemo, če Jezusa ljubimo. Bolje rečeno: odgovarjamo na Jezusovo ljubezen. On nas je prvi ljubil. In kot ugotavlja sv. Frančišek Asiški, ta ljubezen ni ljubljena. Izpolnjevanje zapovedi je sad našega odgovora na ljubezen. Je dejanje volje, srečanje naše slabotne narave z milostjo, ki jo daje Bog. Ko odgovorimo na ljubezen tako, da jo sprejmemo, se to kaže tudi v tem, da je naše življenje odslej drugačno. Postanemo odprti za Svetega Duha. Drža učenca je torej prav v tem, da se odpira milosti in hkrati ostaja ponižen v odnosu do Ljubezni. Jezus govori o duhovni perspektivi odnosa, ki ga ima z Očetom in težko je to doumeti, povsem nemogoče pa brez Svetega Duha. Prav zato je tako pomembno, da smo odprti Svetega Duha, ki je oseba – ni energija, ni zgolj nek »veter«, ampak konkretno delujoča oseba. Jezus ga imenuje Tolažnik (Parakletos), lahko bi se to prevajalo tudi kot »zagovornik«, »pomočnik« in »svetovalec«. Že Jezus sam je za nas zagovornik in srednik pred Očetom, s katerim sta eno.
Poskušamo pa si predstavljati, da imamo pred seboj zelo zapleteno situacijo, v kateri se ne znajdemo. In bi zaradi nje utrpeli hud poraz in posledice. Ko pa pride nekdo, ki je naš »čudoviti svetovalec, močni Bog« (Iz 9, 5), se začenja situacija razpletati. Ker ta svetovalec – Parakletos – ureja naše zadeve, svetuje, tolaži, krepi. Jezus ga imenuje »Duh resnice«, saj tudi razgalja vsako laž, prikrivanje in upiranje Bogu. Naproti »očetu laži«, torej hudiču, je Sveti Duh naš bojevnik, tisti, ki nas napolnjuje s svojo močjo, da v dobi do našega prehoda v večnost bojujemo boj za rast v svetosti. Prav zato je tako pomembno, da spoznavamo troedinega Boga, še zlasti pa Svetega Duha in njegovo delovanje. In da ga ne žalostimo.
Čez dva tedna bomo doživeli binkoštni praznik. Povabljeni smo, da se pripravimo nanj tako, da Svetega Duha bolj spoznamo in sledimo tudi pričevanjem o Njem. Navsezadnje je Sveti Duh tisti, ki pričuje v nas in tudi za nas. Biti pričevalec pomeni biti tisti, ki je poslušen Svetemu Duhu. Posvetimo se torej Svetemu Duhu, lahko tudi z naslednjimi besedami:
O Sveti Duh, Duh luči in ljubezni,
tebi posvetim svoj razum, svoje srce, svojo voljo
in vse svoje bitje za čas in za večnost.
Naj bo moj razum vedno poslušen tvojim Božjim navdihom
in nauku svete Cerkve, ki jo ti nezmotljivo vodiš.
Naj bo moje srce vedno plamteče v ljubezni do Boga in do bližnjega.
Naj bo moja volja vedno v skladu z Božjo voljo,
in naj bo vse moje življenje zvesto posnemanje
življenja in kreposti našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa,
ki mu bodi s teboj in z Očetom čast in slava vekomaj.
Amen.
