Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,1-11)
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Pripoved o Jezusovem postenju v puščavi ter o treh vrstah skušnjav, ki mu jih ponudi hudič, je zelo značilna za prvo postno nedeljo. Temeljna resnica tega odlomka se skriva v tem, da je Jezus kot človek sestopil z božjega prestola. Vzel je nase vse, kar je lastno ljudem, razen greha.
Po krstu v Jordanu se Jezus umakne v puščavo. Kaj pomeni puščava? Na zunaj kamnita in peščena pokrajina, a duhovno gledano prostor, kjer se lahko človek sreča s samim s seboj, s svojo lastno ranljivostjo in uboštvom. In prav v tej svoji revščini lahko sreča Boga, ki je neskončno bogastvo. Naša vsakdanjost je prepredena s hrupom in mnogimi sporočili, zato niti “nimamo časa”, da bi se zazrli vase, ker moramo biti ves čas v pripravljenosti na reakcijo na zunanje dražljaje.
Pripoved evangelista Mateja se morda začne nekoliko neobičajno. Poroča o tem, da (Sveti) Duh odvede Jezusa v puščavo z namenom, da bi ga hudič skušal. Nenavadno. Puščava je po naravi sicer res prostor, kjer domujejo tudi nevarne živali (divje zveri, kače). A očitno se Jezus želi na začetku svojega javnega delovanja soočiti z največjim sovražnikom, to je satanom. Torej zapeljivcem, tožnikom, očetom laži. To je preizkus Jezusove poslušnosti Očetu. Satan je sam po sebi kot ustvarjeno bitje odpadel od Boga s svobodno odločitvijo, da ne želi služiti. Predstavlja torej obratno od božjega kraljestva, namreč svet brez Boga.
Pomenljivo je, da satan Jezusa najprej napade z zlorabo lakote za svoje podle namene. Ni stvar v tem, da človek ne bi potreboval hrane, pač pa v tem, da bi stvari vzeli v svoje roke mimo Boga. Potreba po hrani je ena temeljnih človekovih potreb, enako velja za živali. Toda še zdaleč to ni edina človekova potreba. V Mojzesovem času je Bog poskrbel, da ljudstvo ni bilo lačno in jim je dajal mano. A tisto, kar je Izraelcem res manjkalo – in to nam, ljudem, vedno manjka – je poslušnost Bogu, njegovi besedi. Ne gre samo za neko preprosto navodilo, da bi morali morda vsak dan brati Sveto pismo. To je sicer zelo priporočljivo, a tu gre za nekaj več. Jezus je sam učlovečena Beseda. On se je daroval za vse nas. Pozna našo krhko grešno naravo. Sprejeti zgolj življenje kot “bios”, torej v telesnem pomenu, bi pomenilo, da ne želimo tistega “nekaj več”, kar za nas želi Bog. Potrebna nam je tako telesna kot duhovna hrana. Če slednje ne dobimo, smo duhovno mrtvi. Ne moremo se torej ustavljati samo pri naših bioloških potrebah. Celo več, včasih je potrebno, da ozavestimo naše nagonsko hrepenenje po hrani in po udobju s tem, da ne zadovoljimo takoj naše telesne potrebe. S tem damo prednost tistemu, kar nas duhovno poživi. Naredimo prostor Bogu, da lahko vstopi skozi to vrzel prostovoljne odpovedi udobju.
Toda hudič v svoji premetenosti sedaj prime Jezusa za “besedo”. Če Jezus govori o tem, da naj človek živi od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust, sedaj hudič to besedo uporabi. Bolje rečeno, zlorabi. Naslanja se na Psalm 91, ki je zelo močna molitev za zaščito. Vendar jo uporabi v smislu nekakšne predrznosti, senzacije. Kot da je Jezus nekakšen čarodej, ki lahko pred javnostjo uprizarja nekakšne vratolomne padce, a se s čudežem reši. Hudičev način skušanja zveni znano: “Če si božji sin …” Kje smo že to slišali? Ko Jezus visi na križu, ga sovražniki porogljivo izzivajo na enako brutalen način: stopi s križa, pokaži svojo moč in bomo verovali, da si res tisti, ki ga je Bog poslal. Ta obljuba je laž. Tudi če bi Jezus res to naredil, ne bi verovali. V priliki o bogatinu in ubogem Lazarju je to lepo povedal: kdor ne posluša Mojzesa in prerokov, ne bo verjel, tudi če kdo vstane od mrtvih. Hudič je torej tisti, ki Boga izziva, ga skuša. In zdi se, da tej skušnjavi človeštvo vedno bolj naseda, ko stopa na mesto, ki pripada samo Bogu – sprememba spola, ubijanje nerojenih otrok, evtanazija … A ta skušnjava se najprej začne v srcu, ko tiho privolimo v takšno miselnost. In postanemu njeni sužnji.
Tretja skušnjava pa je morda najbolj očiten prikaz, zakaj hudič dobi ime “vladar tega sveta”, kar v resnici ni. Jezus je tisti, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu se spominjamo prav te velike resnice. Jezusu te kraljevske oblasti nihče ne more vzeti. Hudič tako spet poskuša z novo lažjo. V duhu povede Jezusa na visoko goro. Tudi gora je kraj božje bližine, v Svetem pismu je omenjenih kar nekaj takih vzpetin, povezanih z božjim razodetjem. Toda satan to uporabi za svojo posvetnjaško nadutost: Jezusu kaže kraljestva sveta. Ki pa so vendarle samo zemeljska kraljestva. Hudič pa si to celo prilasti in Jezusu predrzno ponudi, da lahko to dobi v zameno, če pade pred hudiča na kolena in ga moli. To je dejansko najbolj očiten primer bogokletja. Na mestu Boga se znajde nekdo drug, ustvarjeno bitje, ki zase zahteva božje češčenje. Če vemo, kakšno zlo je prineslo Izraelcem zlato tele, potem postane jasno, da je ta hudičeva skušnjava za človeštvo daleč najbolj pogubna. Jezus na to spet odgovori s citatom božje besede in povsem odkrito zapove satanu, naj se umakne. In glej, po tistem nastopi mir in angeli strežejo Jezusu, kar je najboljši dokaz, da je hudič v vseh treh primerih lagal.
Vabljeni smo torej k premišljevanju o tem, kakšne laži nam ponuja “ta spodnji” in kako se učinkovito temu upirati. A najprej moramo prepoznati te zanke. Če ne razločujemo in je za nas “vse isto”, smo pravzaprav že nasedli hudiču. Prosimo Svetega Duha za dar razločevanja.
G. B.
