Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,28-36)
Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. Ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila, njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija, ki sta se prikazala v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu.
Petra in njegova tovariša pa je bil premagal spanec; ko so se predramili, so videli njegovo slavo in onadva moža, ki sta stala pri njem. Ko sta pa odhajala od njega, je rekel Peter Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!« In ni vedel, kaj govori.
Ko je to govoril, se je naredil oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak. Prišel pa je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« Ko je ta glas nastal, je bil Jezus sam. Oni so molčali in niso v tistem času povedali nikomur nič tega, kar so bili videli.
Praznik Jezusovega spremenjenja na gori je zagotovo v nečem poseben. Postavlja se vprašanja, zakaj si ta dogodek zasluži poseben praznični dan, če se ga že spominjamo v postnem času. Vendar se ga tokrat spominjamo posebej sredi poletja.
Jezus svoje spremenjenje “izpelje” zelo diskretno: s seboj vzame samo trojico apostolov, ki ga bo spremljala še na dveh dogodkih: pri obuditvi Jairove hčere ter v vrtu Getsemani, ko bo trpel. Torej, dogodek je umeščen med trpljenje in poveličanje. Jezus se v svoji naravi ne spremeni – trem pričam pokaže samo drugo plat samega sebe, torej božansko plat. Jezus ni navaden človek, je učlovečena Beseda, ni zgolj neki prerok in učitelj, je nekaj več. Toda kot priči nasproti človeški trojici se pojavita Mojzes in Elija. Torej predstavnik postave in predstavnik prerokov. Kdor namreč ne posluša Mojzesa in prerokov, ne bo verjel, tudi če kdo od mrtvih vstane – spomnimo se prilike o bogatašu in ubogem Lazarju.
Jezus se torej vnaprej prikaže trojici učencev kot poveličan. Vendar ga prej čaka smrt, kot pravi odlomek. Nekje drugje se omenja “izhod”. Smrt je za Jezusa krst, potopitev. Zanj je to izhod iz človeškega, ranljivega stanja. Po smrti in vstajenju je Jezus poveličan, kajti od mrtvih vstali Kristus več ne umre, smrt nad njim nima več oblasti, pravi apostol Pavel. To velja tudi za nas: ko bomo umrli, smrt ne bo imela več oblasti nad nami, ker bomo vstali za večno življenje.
Zanimivo je, kako je Petra, Jakoba in Janeza premagal spanec. Enako bo kasneje v vrtu Getsemani. Velike stvari se dogajajo, ko ljudje spimo. Tudi Adam je spal, ko je Bog ustvaril Evo. Prav v tem času spanca je prišlo do “spremenjenja”. “Nenormalno” bela barva namiguje na nebeško stvarnost in na čistost. Tu ni prostora za umazanijo. Petra je prizor zmedel, ni vedel, kaj govori, pokazal je neko navdušenje, najraje bi vse tri – Jezusa, Mojzesa in Elijo – obdržal za vedno pri sebi. Streznitev pa pride naslednji trenutek, ko se naredi oblak. Motiv oblaka je zanimiv, tudi pri Mojzesu se je, ko je govoril z Bogom, pojavljal oblačni steber. Ko je bil Jezus že sam, se je pojavil glas iz oblaka. Glas, ki se je slišal že ob Jezusovem krstu in se bo slišal na dan zadnjega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Jezus sam je bil glas Boga Očeta, toda Oče ga želi potrditi pred pričami. On je res Sin, ki ga je poslal na svet, da bi svet rešil. Sin je hkrati “izvoljenec”. Tisti, ki je izbran. To je lahko drugo ime za “maziljenca”, torej Kristusa (Mesijo). Jezus ima edinstveno vlogo, je izbran za to, da vzame kazen za greh sveta. Tudi Izaija omenja ta izraz: “Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki se ga veseli moje srce.” (Iz 42, 1) Jezus je povsem pokoren Očetu, v Njem se tako izpolni in postava in preroške obljube. Njegov prikaz poveličanega stanja je tako dokaz tega.
Kaj torej praznik Jezusove spremenitve na gori pomeni nam? Morda to, da se je potrebno v poletnem času, ko se pojavi nevarnost duhovne lenobe, povzpeti na “goro”. Ni nujno, da ravno na vzpetino, pač pa si vzeti čas za Boga. Pustiti, da nas nagovori, da se proslavi v naših težavah. In da tudi nas spremeni od znotraj. Da bi bili res spremenjeni, smo povabljeni k poslušnosti. To pomeni ne samo slišati, ampak tudi izpolnjevati, da Božja beseda v nas postane dejavna.
C. R.
